Je res star?

Sneg, ki ga je v prejšnji noči obilno nasulo, je obetal lepe zavoje v bolj ali manj nedotaknjeni belini. To je bilo treba izkoristiti. Ker v decembrskih dneh loviš tudi svetlobo, sva s Tomažem poiskala najboljšo rešitev. Smučišče Stari vrh še ni začelo z obratovanjem, plazov se tam ni bati, pobočja pa znajo biti za zavoje ravno pravšnja, nedotaknjena. Dogovorjeno. 

Snega je vedno več ...

Nekaj minut po tretji sva že stala na snegu, pri Grapi začela z vzponom. Lepa špura v spodnjem delu je dala vedeti, da prva vsekakor nisva, višje gori sva nadaljevala kar po sledeh teptalnega stroja. Dobro se je hodilo, nič vdiralo. Potem, ko sva preskočila cesto, je motila edinole še megla, ki se je privlekla od kdo ve kje. 

Rebrca, glej, rebrca!

Med razpravo o turni opremi, tisti, ki doma čaka in tisti, ki še prihaja, se je Tomaž na enkrat zavedel, da hodiva po rebrcih. Seveda se jim je moral ustrezno pokloniti, še sam sem naredil fotografijo. Za arhiv. Mimo Zaprevala sva hodila po znani progi do strmine, nadaljevala kar naravnost navzgor. Ravno pred zgornjo postajo žičnice sta dva pripeljala navzdol, se ustavila in pripravila za ponovni vzpon. 

Nad meglenim morjem

Zgornji del, pod štartno hiško, je torej najboljši. To nama je bilo takoj jasno. Midva volje za ponavljanje nisva imela, upanje, da ujameva še kakšno nedotaknjeno fliko, pa naju je gnalo naprej. Najprej sva šla malo po svoje, potem pa znova ujela špuro. Nad nama so se kazale flike jasnine, pod nama je bilo vedno bolj izrazito megleno morje. 

Je res star?

Ko sem prisopihal do štartne hiške, je bilo seveda vprašanje ali obrneva ali pa potegneva še do vrha. Tomaž je sledil špuri, ki pa je zavila v pobočja nad Raufnkom. Midva sva šla v drugo smer, prišla na vrh, ki je menda star, se tam nasmejana pripravila za spust. Tomaž je zlezel do štartne hiške, sam sem prečil po celcu spodaj. 

Lubnik nad meglenim morjem

Res se je še dalo najti nezvožene dele, puščati za seboj znano enakomerno sled. Hitro sva bila na vrhu smučišča, uvijala po rebrcih naprej. Po prečkanju ceste sva se čudila pravi koloni vzpenjajočih. Zavila sva levo in na zadnji strmini, tik nad Grapo, ujela še nekaj lepih zavojev. Prijetna družba, dobro izkoriščeno popoldne. Zadovoljna. Vsekakor.  

En, dva, tri, štart!