Lovrenc

Zakaj so se domačini odločili, da cerkvici na grebenu poraščenega hriba dajo ime prav Lovrenc, ne vem. Svetnik, ki je tako kot večina mučencev prav slabo končal, je namreč zavetnik revežev, gasilcev, steklopihalcev, kuharjev in likalk. Nenavaden nabor, zagotovo. 

Ko ujameš pogled

Toda mogoče je bilo odločilno dejstvo, da verniki k njemu pošljejo prošnje za dobro letino. In ta nikoli ni odveč, niti kmetom, ki so živeli tod okoli. Visoko nad današnjim Zmincem. O marsičem bi lahko razmišljal med vožnjo proti izhodišču, toda kaj, ko so štrene v glavi veliko bolj zmedene, misli hitro potegne sem ali tja. 

Zakrita

No, prišel sem prav, manjši odcep me je sicer malo zmedel, toda na koncu sem vendarle pustil štirikolesnika na pravem mestu, stopal proti prvi skrivnosti. Skrivnosti? V te konce me je znova privabil klic, sporočilo na telefonu, čakala so nova odkritja. Upal sem na družbo, pa na koncu ostal sam. 

Cvetoči travnik

Raziskoval skrivnosti ob poti, pred hišami zavil na razgledni parobek, ki vodi proti cerkvi, stopal nad njo vse do vrha. Tam sem se lep čas vrtel kot mačka okoli vrele kaše, na koncu pa le našel, kar sem iskal. Komaj sem dobro obrnil, še med spustom nazaj proti cerkvi, je prišel klic prijateljev, prihajala sta za menoj. 

Prihod

Družbe sem bil vesel, prijetno srečanje, kot vedno seveda. Skupaj smo stopili znova do cerkve, nadaljevali vse do vrha. Saj ni, da bi prijatelja v dolino odšla brez obiska najvišje točke. Ki resda ne daje nobenih razgledov, zgolj občutek, da se više res ne da. Pa kaj zato. 

Lovrenc

Navzdol smo jo ubirali po svoje. Pod cerkvijo naravnost, mestoma strma in drseča pot. Pa saj smo seveda sami izkušeni, nobenih težav ni bilo. Še zadnji zavoji, pogled kam in kako, nato pa nazaj navzgor, do izhodišča, ki je bilo kar na enkrat višje. Še klepet, kot vedno, slovo, mahanje za nasvidenje. Saj se zagotovo kmalu spet vidimo.

Prijatelj