Znova pet v vrsto

Obet je bil po včerajšnji megli in slabem vremenu dober. Sonce, da se bo vse smejalo in bodo snežena pobočja kot s stopljenim cukrom pomazan kolač. Pa je bilo vse kaj drugega. Vsaj na kucljih nad Soriško planino. Ponovila se je meglena kislica od dneva prej, s kakšno res kratko razjasnitvijo, pa tudi občasno megleno difuzo. 

Sneženi okras

Je bil pa vsaj načrt jasen, pet v vrsto, kaj pa drugega. Malo kriva je sicer ta vrsta, toda kdo bi gledal stvarniku teh prostranstev pod prste, pa kdorkoli že je. Po pristopni smučini je šlo hitro do nad kasarne, le sled luknjača je malo motila. Ob spustu proti sedelcu so se smuči zarile v prej čisto nič viden kup snega. Nekaj akrobatike in sem se skobacal pokonci. 

Sonce nad Možicem

Pristopna smučina proti Možicu je bila že rahlo zamedena, veter je tu imel očitno ponoči veselico. Spust proti planino pod Šavnikom je bil pa prav takšen kot dan poprej. Poln iskrenega upanja in žgočih molitev, da se smuči ob smučarjevem namenu elegantnega zavoja (pa naj bo levi ali desni) mimo grozeče bukve ne bi v zadnjem trenutku spuntale. 

Podpis pod Šavnikom

Posledica bi bila seveda takojšnja diskvalifikacija zaradi povoženega količka in morebiti celo odvoz s strani usposobljene reševalne službe. No, končalo se je vse dobro, po klepetu s somišljenikoma iz Bače je sledil vzpon na Šavnik. Po dobri (pristopni) smučini je bil hiter, razgledi so segali do metra oddaljenih smuči, spust pa po novem klepetu prav soliden. 

Jasnina

Komaj se je čutilo rahlo pomrznjeno skorjico, lepih zavojev pa dejansko ni nič ovirala. Prvi podpis na pobočju je nekaj vreden, seveda se mi je kar malo dobro zdelo. S planine pod Šavnikom, kjer se je pokazalo celo nekaj modrine, je bilo spet treba navzgor, vse do prvega Slatnika, ki je bil povsem v megli in ta je vztrajala tudi do soimenjaka. 

Tapravi Slatnik

Spust z njega v sedlo pod Lajnarjem je bil vsekakor nekaj boljšega. Vožnja po mestoma do trdega spihani podlagi, na vsake toliko pa takšni in drugačni umetniški skoki čez tudi meter in več visoke vetrne zastruge v megleni difuzi je bila dejansko nekaj, kar si res ne smeš želeti. 

Lajnar in njegov totem

Pri vsakem zavoju namreč nisi prepričan ali ga boš izvedel elegantno kot Ingemar ali nekoliko manj elegantno kot Eddie »The Eagle«. Še skok do Lajnarja, spust malo po celcu, malo po smučišču pod Dravh in vzpon nanj z verjetno najlepšim pogledom na celi turi. Da o klepetu na vrhu ne govorimo. 

Proti Dravhu

Pod vrhom se je dalo najti še nekaj nezvoženih kvadratnih metrov tistega puhastega, ki prši vse naokoli, nižje, kjer se dirkači s smučišč postavljajo pred frajlami z več ali manj elana, pa itak vse zvoženo, zrito in kar je še tega. Torej prav soliden dan brez odvečnega sončnega kiča.

Pobočje