Dvojčka

Če je bil prvi letošnji obisk teh dvojajčnih dvojčkov nad Ukvami bolj tipanje v megli kot kakšen resen turno smučarski užitek, smo tokrat zaupali napovedi na Ilmeteo. Sonce, skorajda brez oblačka, pomladno toplo. Ne vem ali so jih podkupili domači turistični delavci, toda obetanega je bilo zgolj za ščepec. 

Dolina

Robert, Nejc in Tomaž so me pobrali pod Višarjami, skozi Ukve smo se zapeljali do znanega parkirišča, kjer zjutraj gneče še ni bilo, se je pa parkirišče hitro polnilo. Pristopna smučina do sedla je bila potegnjena, lepo smo ji sledili, Nejc spredaj, nekaj (deset) let starejši pa ob obveznem klepetu o marsičem pa nekoliko zadaj. 

Romantika

Na Kok smo urezali svojo sled, saj je veter prejšnje odpihnil. Napoved je bila kakršna je bila, megla, veter, mraz pa so bila dejstvo. Premraženi smo se pri križu, ki menda ne stoji na vrhu, pripravili na spust. Smuka do sedla ni bila ravno nekakšen presežek, saj je napihanec smuči vlekel občasno malo po svoje. 

Proti Koku

Tam smo znova vpregli cucke in jo mahnili še na Lepi vršič. Pod njim smo ujeli, tako za občutek kje sploh hodimo, celo kakšen pogled naokoli, tja proti vršacem na zahodu in dolini našega pristopa. Da o nekaj žarkih, ki so prodrli do nas skozi meglo prav na vrhu Lepega vršiča, ne govorimo. 

Kok

Smuka nazaj proti sedlu po spihanem je bila ravno pravšnja, da je dobro letelo, nižje doli pa potem uživaško zavijanje v celcu, seveda z obveznimi akrobatskimi elementi, saj travniki niso tako poglihani, kot bi človek morebiti pričakoval. Najprej sem se sam povsem potopil v belo mehkobo. 

Lepi vršič

Nato pa je Tomaž za svoj premet pri meni dobil čisto desetko, pa tudi Robi in Nejc sta se z modrim kimanjem oceni pridružila. Seveda je bila končna ocena pri rdeče zelenih piksnah na parkirišču da bo treba priti znova, saj pravijo, da gre v tretje pa menda zaprmej rado. Bomo videli.

Robertov odlični slog