Znova na Dobrči

Ko se je tam v našem koncu začelo okoli poldneva kazati modro nebo, je bilo jasno, da bo treba nekaj ušpičiti. In ker se je Dobrča zadnjič pokazala kot odlična rešitev za bližnje srečanje s snegom, smo si bili z Robertom in Nejcem edini, da konja, ki zmaguje, ni pametno menjati. 

Navzgor

Dostop iz smeri Tržiča je še vedno v delu, zato smo po pojasnilu delavcev o času trenutne zapore do izhodišča raje odbrzeli čez Kovor. Izhodišče nad Brezjami je že gostilo nekaj avtomobilov, pretirane gneče pa ni bilo. Takoj smo videli, da je snega še vedno dovolj, kasneje se je izkazalo, da od parkirišča vse do vrha. 

Srečanje

Pomlad je še daleč, menda prihaja še nekaj snega, da o mrazu ne govorimo. Cesta je v spodnjem delu tako dobro poteptana, da počasi postaja priljubljeno sankališče. To smo videli zgolj po sledeh, saj do Bistriške planine nismo srečali nikogar. Tam pa mlado dekle, ki je z nami prijazno izmenjala nekaj besed. 

Lešanska planina

Moja sotrpina sta kasneje trdila, da je imela s seboj tudi psa. Nič nisem opazil. Navzgor smo jo mahnili po dobro znani in še vedno odlični pristopni smučini. Vse do drugega srečanja nad Lešansko planino, kjer so se že postavljala vprašanja o tem, kje bo smuka boljša in ali ni morebiti po travnikih planine sneg preveč zbit. 

Skupaj na vrhu

Do vrha se je vreme toliko skisalo, da modrine ni bilo več, nekoliko je pihalo, vendar pa je bila svetloba dobra. Tudi za smuko. Zavoji skozi gozd do vrha travnikov so bili odlični, podpis na njih pa sprva zaradi zbitega snega nekoliko neroden, potem pa iz zavoja v zavoj boljši. Na koncu smo že vriskali v mojstrstvu levih in desnih. 

Podpisi

Skozi gozd je bila smuka prav tako odlična, nadaljevanje po cesti pa takšno kot vedno. Kombinacijski smuk za moško štafeto, seveda z osvojeno zlato olimpijsko kolajno. Nekaj mimo bežečih srečanj z vzpenjajočimi na robu večera, nato pa še hitra analiza dosežkov ob rdeči in zeleni piksni. Odlično izkoriščeno popoldne, to smo se strinjali vsi.

Mojster