Znova na Kamnitem lovcu

Ženski del se je tokrat odločil za preganjanje po urejenih smučiščih in ker je Krotendorf alias Žabnica odlično izhodišče predvsem za Višarje, krnico V klobuku, škrbine nad njo in seveda Kamnitega lovca, je bil moj današnji cilj določen. Sem bil pa malo v dilemi. Očitno je moje romanje zadnjič zaleglo, nasulo je snega, da ga je komu že kar preveč. 

Nenavaden snežak

Tako da tokrat kakšnih molitev in priprošenj ni bilo, saj vendarle nočem znanstvene srenje postaviti v neroden položaj, ko bi po moji krivdi namesto globalnega segrevanja dobili novo ledeno dobo. Sopihal sem po romarski poti, da je snega več kot dovolj ni treba govoriti, ravno tako ne, da je bolj poteptan kot višje ležeče smučišče. 

Pod krnico V klobuku

Nekateri so me prehitevali, nekatere sem prehiteval sam. Spustil sem se do štirinajste kapelice, ujel znano pot. Špura proti krnici je bila potegnjena in kar nekaj nog jo je že gazilo. Sledil sem jim, že sem se dvigal, levo in desno, vedno višje. Izpod Beraškega križa je potegnil, očitno pred dnevi, en plazič, ki pa hoje navzgor ni motil. 

Krnica

Do vrha ni bilo posebnosti, pod grapo sem smuči vzel v roke in sledil stopinjam. Komaj sem se dobro razgledal, že se je na sedelcu pod menoj pojavila glava. Izjemno prijetno srečanje, odzvanjanje ob poldnevu zvonovom na Višarjah in skupna smuka z Davidom navzdol. 

Na vrhu

Smuka. Ja odlična, seveda, kaj pa drugega. Kot običajno z vrha nekaj metrov rahlo ojužen sneg, v grapi potem enkraten, prav takšen, ki omogoča odlične zavoje. V krnici lepi zavoji v pršiču, v levem grabnu, dokler je ožji, povprečna smuka po zvoženem, ko se malo razširi pa spet zadosti snega za odlične podpise. 

Spust skozi grapo

Še zadnja strmina, spust po ravnem in že sva bila na cesti. Cucki so še ravno toliko prijeli, da so lepo držali celo pot do Višarij, križa in nato seveda obveznega piva tam na robu sončnega dneva. Prav takšnega, kot bi si ga naslikal, če bi bil slikar svetovnega slovesa.

Podpis