Iskanje pršiča

Ko se človek zbudi v oblačno jutro in mu pogled skozi okno razkrije, da se s snežinkami igra zgolj veter, kar pričakuje sporočilo. To je prišlo le malo kasneje. Prijatelj iz Avstrije je ocenil, da se na Dobrač v takšnem vremenu pač ne hodi. Tudi prav. 

Brana

Saj je pojasnilo na strani smučišča 3ländereck razkrivalo, da dejansko okoli Tromeje ne deluje nič, kar sicer s svojim drdranjem in množico bolj ali manj izvežbanih smučarjev kali mir. In takšne razmere, ko je predvsem proga Stole ostala nedotaknjena, je seveda treba izkoristiti. 

Zametena sled skozi gozd

Proti vrhu sem jo tradicionalno mahal mimo brane, sled preteklih dni je bila ravno toliko vidna, da ni bilo treba prav nič razmišljati, kam zaviti. Ko sem stopil iz gozda, je bilo že jasno, da sem imel prav. Po smučišču sem do vrha Tromeje alias Peči potegnil svojo špuro (pristopno smučino) po nedotaknjenem pobočju. 

Megleni Dobrač

Nato pa z najvišje točke, kjer je veter preganjal meglo, kar kmalu odsmučal navzdol. Nekaj tipanja do vrha smučišča je bilo nižje poplačano z izvrstnimi zavoji v temu, kar na sosednji, menda senčni strani Karavank poimenujejo Pulverschnee. Pri nas pa pršič. Enakomerno dvigovanje in spuščanje, levi in desni zavoji, risal sem povsem svojo sled navzdol. 

Čipke

Seveda pa je vsega lepega enkrat konec, treba je bilo zaviti v gozd, ujeti sled, ki sem jo naredil pol ure prej in nato ob njej mestoma prav uživaško zavijati navzdol. Kar niti ni bilo težko, le enkrat me je pod snegom skrita veja katapultirala v prvovrsten obrat, vreden čiste desetke na tekmovanju v umetnostnem drsanju. 

Na vrhu

Žal pa sem bil od olimpijskih iger preveč oddaljen, da bi to kdo opazil, zato sem se zgolj pobral in odvijugal naprej navzdol proti smučišču in mimo mladih, ki so ravno jemali prve lekcije užitkov v belem, nadaljeval z zavijanjem do parkirišča. Čisto solidna smučarija za takšen dan.

Podpis