Znova na Dobrči

Počasi prihaja pomlad. Pravijo vremenski guruji po pogledu v svoje nebesne karte. In če jim je verjeti, je seveda treba dni, ko tudi v nižjih krajih vztraja zima, izkoristiti. Če je poleg tega še dan takšen, da se kar sam sebi smeje, pa še toliko bolj. Nisem prav dolgo razmišljal kam. 

Tretja generacija

Ure, ki so še ločile dan od roba večera, so se počasi iztekale. Tako se je kar sama od sebe znova porodila misel o Dobrči. Letos sem že dvakrat hodil po njenih pobočjih, risal dol grede svojo sled in bilo je prav dobro. Zakaj ne bi torej poskusil znova, sploh, ker gre v tretje menda rado. 

Sneženi možje

Starejša generacija je šla peš do Bistriške planine, moj cilj je bil višje, zatorej sem kmalu ušel naprej. Po prvi bližnjici se znova na cesti tokrat nisem odločil za pristopno smučino, kateri sem sledil že dvakrat. Izbral sem levo, ki me je skozi gozd lepo pripeljala nad Brešansko planino. 

Nad Lešansko planino

Samota me je obdajala, danes družbe ni bilo. Višje je mraz že krepko pritiskal, čutilo se je njegov ledeni objem. Sonce je bilo na drugi strani, kar je zmoglo poslati toplote na tretji kamen, na to stran hriba ni prišel. Na vrhu sem presenečeno opazoval meglice, ki so zakrivale pogled. 

Pogled z vrha

Nato pa hladu ušel nižje. Skozi gozd se je dalo ujeti nekaj lepih zavojev, nato pa je že prečka proti vrhu travnika dala vedeti, da bodo nadaljevanje od popolnosti ločili pomrznjeni zavoji prejšnjih dni, skriti pod svežim, nekaj centimetrskim poprhom. Pa na koncu vseeno ni bilo slabo, kdaj je bilo treba zarobiti malo bolj trdo, sicer pa je šlo. 

Podpis

Pod planino je sledilo uživaško zavijanje med bukvami po načelu »včasih smučam hit, včasih pa počas«, malo nižje preskok poti in nadaljevanje slaloma navzdol proti cesti. Ko sem sledeč zgledu olimpijskih velemojstrov odvijugal zadnjo strmino in zarobil pred avtom, sem vedel, da sem se odločil prav. 

Sonce

Pa to nisem prav dolgo razglabljal, je bilo le preveč mraz. A nič zato. Saj menda sedaj res prihaja odjuga, pomlad, še malo, pa bo na pobočjih Dobrče namesto umetelnih zavojev poganjalo vse kaj drugega.