Potoška gora

Po ponovni pošiljki snega smo ob razmišljanju kam in kako trije mušketirji seveda obtičali pri zapisu M&M. Potoška gora, ki se ji menda po novem reče neZelenica mora biti, če je z nje smučal ta eminentni par, vsekakor vredna našega obiska. Res nismo tako našpičeni, toda, smo se tolažili, bomo pa namesto grape Ypsilon odsmučali po Centralni. 

Jakob

Ob šestih je bilo prostora za parkiranje še zadosti, kasneje pa se omejeno število mest zapolni. Z Borijem sva štiri kolesa in še kaj na njih pustila ovinek pod Podakom, malo višje pa smo se dobili še z Urošem, ki je prišel kar na smučeh od doma. Enkraten privilegij. Hoja navzgor je pokazala, da iz nam povsem neznanega razloga cesto vse do Jakoba sedaj plužijo. 

Vsaj višje je snega zadosti

Tako smo sopihali navzgor po pešpoti, preskočili na staro dostopno cesto in na koncu pristali na parkirišču v bližini Jakoba. Za nami je navzgor ravno prikopal terenec, spregovorili smo nekaj besed z oskrbnikom Francijeve koče, nato pa po mestoma precej strmi in v čisto nepravo smer drseči pristopni smučini šibali proti vrhu. 

Travnik

Borut je med vzponom izvedel še preračunavanje višinske razlike in ugotovil, da smo že skoraj na Viševniku, sam sem se zgolj umetniško prekopicnil ob nepričakovani vožnji v nepravo smer v cel sneg. Kakorkoli. Ob klopci in vpisni skrinjici smo postali, nato pa po obveznih obredih, ki jih je vedno treba izvesti na vrhu (med drugim obvezni preizkus vsebine vseh prisotnih prisrčnic), odpršičili navzdol. 

Proti vrhu

Resda smo ob razmišljanju ali bi šli na levi ali desni travnik obtičali med mladimi smrekicami na sredini, toda svojo neodločnost smo kmalu razbili, zavili desno in v nasprotju s tednom prej prav uživaško rezali zavoje (leve in desne, da ne bo pomote) do koče, odvili mimo nje v gozd in navzdol ubrali slalom med mladimi smrekicami malo bolj strmo do prve ceste. 

Zavoji

Urošu je bilo tako všeč, da je eno smrekico navdušeno objel, ta mu je objem vrnila in narazen bi ju, takšna je bila prva ocena, lahko spravila le motorka. Pa je potem vseeno šlo brez tovrstnih kirurških posegov s preskokom preko strmine na cesto in naprej. Naprej? Kaj pa nižje doli? 

Je to pršič?

Kaj bi govoril! Ob vsej veliki količini snega, ki sem ga zadnji teden premetal z domačega dvorišča na vse možne še nezasute površine okoli hiše, ga je bilo tu ravno toliko, da je zažlajfalo (je kdo opazil lepo izpeljavo iz samostalnika v glagol?) vedno, ko si hotel kaj bolj pritisniti v zavoj. 

Vedno ožji prehodi

Kakorkoli. Pripeljali smo se do avtomobila, brez večjih prask, ravno prav utrujeni in navdušeni, da je domače pivo dobro delo. In ker je ravno kulturni praznik naj samo povem, da smo gor grede recitirali (ne na glas, da ne bo pohujšanja) sonetni venec, na vrhu odpeli Zdravljico, nižje doli pa ob raznih žlajfah sami pri sebi v brado mrmrali Prešernove kvantaške stihe.

Prehod na cesto