Znova na Dobrči

Počasi prihaja pomlad. Pravijo vremenski guruji po pogledu v svoje nebesne karte. In če jim je verjeti, je seveda treba dni, ko tudi v nižjih krajih vztraja zima, izkoristiti. Če je poleg tega še dan takšen, da se kar sam sebi smeje, pa še toliko bolj. Nisem prav dolgo razmišljal kam. 

Tretja generacija

Ure, ki so še ločile dan od roba večera, so se počasi iztekale. Tako se je kar sama od sebe znova porodila misel o Dobrči. Letos sem že dvakrat hodil po njenih pobočjih, risal dol grede svojo sled in bilo je prav dobro. Zakaj ne bi torej poskusil znova, sploh, ker gre v tretje menda rado. 

Sneženi možje

Starejša generacija je šla peš do Bistriške planine, moj cilj je bil višje, zatorej sem kmalu ušel naprej. Po prvi bližnjici se znova na cesti tokrat nisem odločil za pristopno smučino, kateri sem sledil že dvakrat. Izbral sem levo, ki me je skozi gozd lepo pripeljala nad Brešansko planino. 

Nad Lešansko planino

Samota me je obdajala, danes družbe ni bilo. Višje je mraz že krepko pritiskal, čutilo se je njegov ledeni objem. Sonce je bilo na drugi strani, kar je zmoglo poslati toplote na tretji kamen, na to stran hriba ni prišel. Na vrhu sem presenečeno opazoval meglice, ki so zakrivale pogled. 

Pogled z vrha

Nato pa hladu ušel nižje. Skozi gozd se je dalo ujeti nekaj lepih zavojev, nato pa je že prečka proti vrhu travnika dala vedeti, da bodo nadaljevanje od popolnosti ločili pomrznjeni zavoji prejšnjih dni, skriti pod svežim, nekaj centimetrskim poprhom. Pa na koncu vseeno ni bilo slabo, kdaj je bilo treba zarobiti malo bolj trdo, sicer pa je šlo. 

Podpis

Pod planino je sledilo uživaško zavijanje med bukvami po načelu »včasih smučam hit, včasih pa počas«, malo nižje preskok poti in nadaljevanje slaloma navzdol proti cesti. Ko sem sledeč zgledu olimpijskih velemojstrov odvijugal zadnjo strmino in zarobil pred avtom, sem vedel, da sem se odločil prav. 

Sonce

Pa to nisem prav dolgo razglabljal, je bilo le preveč mraz. A nič zato. Saj menda sedaj res prihaja odjuga, pomlad, še malo, pa bo na pobočjih Dobrče namesto umetelnih zavojev poganjalo vse kaj drugega.

Dvojčka

Če je bil prvi letošnji obisk teh dvojajčnih dvojčkov nad Ukvami bolj tipanje v megli kot kakšen resen turno smučarski užitek, smo tokrat zaupali napovedi na Ilmeteo. Sonce, skorajda brez oblačka, pomladno toplo. Ne vem ali so jih podkupili domači turistični delavci, toda obetanega je bilo zgolj za ščepec. 

Dolina

Robert, Nejc in Tomaž so me pobrali pod Višarjami, skozi Ukve smo se zapeljali do znanega parkirišča, kjer zjutraj gneče še ni bilo, se je pa parkirišče hitro polnilo. Pristopna smučina do sedla je bila potegnjena, lepo smo ji sledili, Nejc spredaj, nekaj (deset) let starejši pa ob obveznem klepetu o marsičem pa nekoliko zadaj. 

Romantika

Na Kok smo urezali svojo sled, saj je veter prejšnje odpihnil. Napoved je bila kakršna je bila, megla, veter, mraz pa so bila dejstvo. Premraženi smo se pri križu, ki menda ne stoji na vrhu, pripravili na spust. Smuka do sedla ni bila ravno nekakšen presežek, saj je napihanec smuči vlekel občasno malo po svoje. 

Proti Koku

Tam smo znova vpregli cucke in jo mahnili še na Lepi vršič. Pod njim smo ujeli, tako za občutek kje sploh hodimo, celo kakšen pogled naokoli, tja proti vršacem na zahodu in dolini našega pristopa. Da o nekaj žarkih, ki so prodrli do nas skozi meglo prav na vrhu Lepega vršiča, ne govorimo. 

Kok

Smuka nazaj proti sedlu po spihanem je bila ravno pravšnja, da je dobro letelo, nižje doli pa potem uživaško zavijanje v celcu, seveda z obveznimi akrobatskimi elementi, saj travniki niso tako poglihani, kot bi človek morebiti pričakoval. Najprej sem se sam povsem potopil v belo mehkobo. 

Lepi vršič

Nato pa je Tomaž za svoj premet pri meni dobil čisto desetko, pa tudi Robi in Nejc sta se z modrim kimanjem oceni pridružila. Seveda je bila končna ocena pri rdeče zelenih piksnah na parkirišču da bo treba priti znova, saj pravijo, da gre v tretje pa menda zaprmej rado. Bomo videli.

Robertov odlični slog

Iskanje pršiča

Ko se človek zbudi v oblačno jutro in mu pogled skozi okno razkrije, da se s snežinkami igra zgolj veter, kar pričakuje sporočilo. To je prišlo le malo kasneje. Prijatelj iz Avstrije je ocenil, da se na Dobrač v takšnem vremenu pač ne hodi. Tudi prav. 

Brana

Saj je pojasnilo na strani smučišča 3ländereck razkrivalo, da dejansko okoli Tromeje ne deluje nič, kar sicer s svojim drdranjem in množico bolj ali manj izvežbanih smučarjev kali mir. In takšne razmere, ko je predvsem proga Stole ostala nedotaknjena, je seveda treba izkoristiti. 

Zametena sled skozi gozd

Proti vrhu sem jo tradicionalno mahal mimo brane, sled preteklih dni je bila ravno toliko vidna, da ni bilo treba prav nič razmišljati, kam zaviti. Ko sem stopil iz gozda, je bilo že jasno, da sem imel prav. Po smučišču sem do vrha Tromeje alias Peči potegnil svojo špuro (pristopno smučino) po nedotaknjenem pobočju. 

Megleni Dobrač

Nato pa z najvišje točke, kjer je veter preganjal meglo, kar kmalu odsmučal navzdol. Nekaj tipanja do vrha smučišča je bilo nižje poplačano z izvrstnimi zavoji v temu, kar na sosednji, menda senčni strani Karavank poimenujejo Pulverschnee. Pri nas pa pršič. Enakomerno dvigovanje in spuščanje, levi in desni zavoji, risal sem povsem svojo sled navzdol. 

Čipke

Seveda pa je vsega lepega enkrat konec, treba je bilo zaviti v gozd, ujeti sled, ki sem jo naredil pol ure prej in nato ob njej mestoma prav uživaško zavijati navzdol. Kar niti ni bilo težko, le enkrat me je pod snegom skrita veja katapultirala v prvovrsten obrat, vreden čiste desetke na tekmovanju v umetnostnem drsanju. 

Na vrhu

Žal pa sem bil od olimpijskih iger preveč oddaljen, da bi to kdo opazil, zato sem se zgolj pobral in odvijugal naprej navzdol proti smučišču in mimo mladih, ki so ravno jemali prve lekcije užitkov v belem, nadaljeval z zavijanjem do parkirišča. Čisto solidna smučarija za takšen dan.

Podpis

Znova na Dobrči

Ko se je tam v našem koncu začelo okoli poldneva kazati modro nebo, je bilo jasno, da bo treba nekaj ušpičiti. In ker se je Dobrča zadnjič pokazala kot odlična rešitev za bližnje srečanje s snegom, smo si bili z Robertom in Nejcem edini, da konja, ki zmaguje, ni pametno menjati. 

Navzgor

Dostop iz smeri Tržiča je še vedno v delu, zato smo po pojasnilu delavcev o času trenutne zapore do izhodišča raje odbrzeli čez Kovor. Izhodišče nad Brezjami je že gostilo nekaj avtomobilov, pretirane gneče pa ni bilo. Takoj smo videli, da je snega še vedno dovolj, kasneje se je izkazalo, da od parkirišča vse do vrha. 

Srečanje

Pomlad je še daleč, menda prihaja še nekaj snega, da o mrazu ne govorimo. Cesta je v spodnjem delu tako dobro poteptana, da počasi postaja priljubljeno sankališče. To smo videli zgolj po sledeh, saj do Bistriške planine nismo srečali nikogar. Tam pa mlado dekle, ki je z nami prijazno izmenjala nekaj besed. 

Lešanska planina

Moja sotrpina sta kasneje trdila, da je imela s seboj tudi psa. Nič nisem opazil. Navzgor smo jo mahnili po dobro znani in še vedno odlični pristopni smučini. Vse do drugega srečanja nad Lešansko planino, kjer so se že postavljala vprašanja o tem, kje bo smuka boljša in ali ni morebiti po travnikih planine sneg preveč zbit. 

Skupaj na vrhu

Do vrha se je vreme toliko skisalo, da modrine ni bilo več, nekoliko je pihalo, vendar pa je bila svetloba dobra. Tudi za smuko. Zavoji skozi gozd do vrha travnikov so bili odlični, podpis na njih pa sprva zaradi zbitega snega nekoliko neroden, potem pa iz zavoja v zavoj boljši. Na koncu smo že vriskali v mojstrstvu levih in desnih. 

Podpisi

Skozi gozd je bila smuka prav tako odlična, nadaljevanje po cesti pa takšno kot vedno. Kombinacijski smuk za moško štafeto, seveda z osvojeno zlato olimpijsko kolajno. Nekaj mimo bežečih srečanj z vzpenjajočimi na robu večera, nato pa še hitra analiza dosežkov ob rdeči in zeleni piksni. Odlično izkoriščeno popoldne, to smo se strinjali vsi.

Mojster

Kok in Lepi vršič

Danes, ko se mi je pridružil še Robert, sva se po nekaj cincanja odločila za Lepi vršič. Toda na koncu se je vse obrnilo (vsaj) malce drugače. Najprej je ponoči zapadlo nekaj centimetrov snega, ki pa so ga vestni cestni delavci hitro porinili vstran, tudi cesta nad Ukvami je imela le rahel poprh, na katerem pa so kolesa prav nesramno zdrsavala. 

Robert med vzponom

Pa ni bilo hudega, parkirišče je bilo ob takšnem vremenu in zgodnji uri prazno, že sva se podala med naletavanjem snežink navzgor. Okoli naju je bila prava zimska pravljica, bele snežinke, bogato obložene smreke, špuro sva po nekaj centimetrih novega snega na prevoženo podlago naredila kar sama. 

Pogled navzdol

Toda bližje kot sva bila sedlu, slabše je bilo. Veter, megla, videlo se dejansko ni nič. Niti kaj je zgoraj, spodaj, sama belina. Pogled na zemljevid na telefonu je sicer lepo povedal točno lokacijo. Toda kaj, ko sem ugotovil, da sem očitno prišel že nad sedlo, na pot proti Koku ali Kovku, odvisno kako prevajaš Monte Cocco. 

No Summit Cross

Telefon sem prepričan, da mi je sedaj vse jasno, vtaknil v žep in smelo zakorakal proti Lepemu vršiču. Kakšna zmota! Dejansko sem šel samo naokoli in pristal na ... pa naj bo Koku. Prava komedija zmešnjav. Robert, ki je nekoliko zaostal, je po moji sledi in na koncu malo po svoje sedlo našel in zgolj sporočil, da smuča navzdol. 

Spihani vrh Koka

Sam razen križa pod vrhom nisem videl ničesar in ko sem se vrtel naokoli bi kmalu zaoral v sneg na napačno stran. Navigacija me je usmerila prav, odvijugal sem do sedla in navzdol, ko so mi nasproti prišli štirje Avstrijci. Lepo špuro je bilo treba izkoristiti, hitro sem nadel cucke in za njimi odhitel še do Lepega vršiča. 

Na Lepem vršiču se je celo kam videlo

Ker nisem vedel točno, kje je Robert, nisem sledil Avstrijcem, ki so odsmučali na drugo stran, raje sem prečil nazaj pod sedlo in nato po travnikih vijugal proti izhodišču. Smuka povprečna, nekaj centimetrov novega preko rahlo pomrznjenih sledi številnih zavojev pred tem sneženjem namreč ne more biti kaj posebnega. 

Med smuko navzdol

Je bil pa vsaj dan izkoriščen, turnosmučarska rit premigana, kakšen lep zavoj pa se je na megleni podlagi vseeno dalo narediti.

Znova na Kamnitem lovcu

Ženski del se je tokrat odločil za preganjanje po urejenih smučiščih in ker je Krotendorf alias Žabnica odlično izhodišče predvsem za Višarje, krnico V klobuku, škrbine nad njo in seveda Kamnitega lovca, je bil moj današnji cilj določen. Sem bil pa malo v dilemi. Očitno je moje romanje zadnjič zaleglo, nasulo je snega, da ga je komu že kar preveč. 

Nenavaden snežak

Tako da tokrat kakšnih molitev in priprošenj ni bilo, saj vendarle nočem znanstvene srenje postaviti v neroden položaj, ko bi po moji krivdi namesto globalnega segrevanja dobili novo ledeno dobo. Sopihal sem po romarski poti, da je snega več kot dovolj ni treba govoriti, ravno tako ne, da je bolj poteptan kot višje ležeče smučišče. 

Pod krnico V klobuku

Nekateri so me prehitevali, nekatere sem prehiteval sam. Spustil sem se do štirinajste kapelice, ujel znano pot. Špura proti krnici je bila potegnjena in kar nekaj nog jo je že gazilo. Sledil sem jim, že sem se dvigal, levo in desno, vedno višje. Izpod Beraškega križa je potegnil, očitno pred dnevi, en plazič, ki pa hoje navzgor ni motil. 

Krnica

Do vrha ni bilo posebnosti, pod grapo sem smuči vzel v roke in sledil stopinjam. Komaj sem se dobro razgledal, že se je na sedelcu pod menoj pojavila glava. Izjemno prijetno srečanje, odzvanjanje ob poldnevu zvonovom na Višarjah in skupna smuka z Davidom navzdol. 

Na vrhu

Smuka. Ja odlična, seveda, kaj pa drugega. Kot običajno z vrha nekaj metrov rahlo ojužen sneg, v grapi potem enkraten, prav takšen, ki omogoča odlične zavoje. V krnici lepi zavoji v pršiču, v levem grabnu, dokler je ožji, povprečna smuka po zvoženem, ko se malo razširi pa spet zadosti snega za odlične podpise. 

Spust skozi grapo

Še zadnja strmina, spust po ravnem in že sva bila na cesti. Cucki so še ravno toliko prijeli, da so lepo držali celo pot do Višarij, križa in nato seveda obveznega piva tam na robu sončnega dneva. Prav takšnega, kot bi si ga naslikal, če bi bil slikar svetovnega slovesa.

Podpis

Dobrča

Misli so mi sprva uhajale proti znanemu izhodu v sili, torej Trianglu, ko me je zapis na eni od spletnih strani usmeril nedaleč stran. Dobrča. Tam sem našel v tej s snegom bogati zimi zadosti beline za pravo uživanje. Izhodišče je bilo znano parkirišče nad Brezjami, kjer sem v zgodnjem popoldnevu takoj skočil na smuči in jo po lepo zvoženi poti mahnil navzgor. 

Ko se vidi daleč

Sprva sem hodil sam, malo pod Bistriško planino pa me je po bližnjici dohitel Marijan. Ob prijetnem klepetu sta tako omenjena kot tudi malce višje ležeča Breška planina kar zleteli mimo. Toda kaj to. Ko sva prisopihala ... no, ja, ko sem za Marijanom prisopihal iz gozda do roba Lešanske planine, se nama je odprl pogled za bogove. 

Breška planina

Čudovito pobočje, v spodnjem delu že z nekaj vijugami, toda prostora za nove podpise je bilo več kot dovolj. Med hojo po lepi pristopni smučini sva že delala načrte, kje bova peljala navzdol, do vrha je bilo zgolj še nekaj korakov. In tam ... razgledi vse naokoli, najbolje je bilo stati na mestu in se zgolj vrteti ter pritiskati na sprožilec fotoaparata. 

Smučina čez Lešansko planino

Ali le vpijati poglede in si jih zapisovati v možganski pomnilnik, ki bo do morebitne starostne demence z veseljem vedno povezal užitek s kakšnim takšnim zapisom. Smuka navzdol skozi gozd in nato prečka vse do vrha travnikov nad planino, ki so bili tako visoko še nezvoženi, je že ponudila nekaj lepih zavojev v pršiču. 

Razgledi

Potem pa je sledil seveda najlepši del, enakomerni zavoji po dolgem pobočju vse do spodnjega roba planine. Se nama je prav zares smejalo. Tudi nadaljevanje po gozdu je ponudilo solidno zavijanje v pršiču, bukve so stale ravno prav narazen, da si se počutil kot na tekmi v veleslalomu. 

Marijan na Breški planini

Tako je šlo vse do poti nekoliko nad Breško planino. Od tam pa tako ali tako ni ostalo drugega, kot da se po cesti zapodiva navzdol, naravnost, z nekaj zavoji, vse do izhodišča. Kjer sva se za tokrat razšla, vesela za skupno pot, lepe zavoje, obet novega srečanja.

Minljivi podpis

Znova pet v vrsto

Obet je bil po včerajšnji megli in slabem vremenu dober. Sonce, da se bo vse smejalo in bodo snežena pobočja kot s stopljenim cukrom pomazan kolač. Pa je bilo vse kaj drugega. Vsaj na kucljih nad Soriško planino. Ponovila se je meglena kislica od dneva prej, s kakšno res kratko razjasnitvijo, pa tudi občasno megleno difuzo. 

Sneženi okras

Je bil pa vsaj načrt jasen, pet v vrsto, kaj pa drugega. Malo kriva je sicer ta vrsta, toda kdo bi gledal stvarniku teh prostranstev pod prste, pa kdorkoli že je. Po pristopni smučini je šlo hitro do nad kasarne, le sled luknjača je malo motila. Ob spustu proti sedelcu so se smuči zarile v prej čisto nič viden kup snega. Nekaj akrobatike in sem se skobacal pokonci. 

Sonce nad Možicem

Pristopna smučina proti Možicu je bila že rahlo zamedena, veter je tu imel očitno ponoči veselico. Spust proti planino pod Šavnikom je bil pa prav takšen kot dan poprej. Poln iskrenega upanja in žgočih molitev, da se smuči ob smučarjevem namenu elegantnega zavoja (pa naj bo levi ali desni) mimo grozeče bukve ne bi v zadnjem trenutku spuntale. 

Podpis pod Šavnikom

Posledica bi bila seveda takojšnja diskvalifikacija zaradi povoženega količka in morebiti celo odvoz s strani usposobljene reševalne službe. No, končalo se je vse dobro, po klepetu s somišljenikoma iz Bače je sledil vzpon na Šavnik. Po dobri (pristopni) smučini je bil hiter, razgledi so segali do metra oddaljenih smuči, spust pa po novem klepetu prav soliden. 

Jasnina

Komaj se je čutilo rahlo pomrznjeno skorjico, lepih zavojev pa dejansko ni nič ovirala. Prvi podpis na pobočju je nekaj vreden, seveda se mi je kar malo dobro zdelo. S planine pod Šavnikom, kjer se je pokazalo celo nekaj modrine, je bilo spet treba navzgor, vse do prvega Slatnika, ki je bil povsem v megli in ta je vztrajala tudi do soimenjaka. 

Tapravi Slatnik

Spust z njega v sedlo pod Lajnarjem je bil vsekakor nekaj boljšega. Vožnja po mestoma do trdega spihani podlagi, na vsake toliko pa takšni in drugačni umetniški skoki čez tudi meter in več visoke vetrne zastruge v megleni difuzi je bila dejansko nekaj, kar si res ne smeš želeti. 

Lajnar in njegov totem

Pri vsakem zavoju namreč nisi prepričan ali ga boš izvedel elegantno kot Ingemar ali nekoliko manj elegantno kot Eddie »The Eagle«. Še skok do Lajnarja, spust malo po celcu, malo po smučišču pod Dravh in vzpon nanj z verjetno najlepšim pogledom na celi turi. Da o klepetu na vrhu ne govorimo. 

Proti Dravhu

Pod vrhom se je dalo najti še nekaj nezvoženih kvadratnih metrov tistega puhastega, ki prši vse naokoli, nižje, kjer se dirkači s smučišč postavljajo pred frajlami z več ali manj elana, pa itak vse zvoženo, zrito in kar je še tega. Torej prav soliden dan brez odvečnega sončnega kiča.

Pobočje