Vivodnik

Človek obrača, bog obrne. Menda. Tako se je tudi ta vikend, vsaj v drugem delu, sukal malo po svoje. Pa kaj bi to, saj vijuge niso važne, težave so vedno hitro pozabljene. Važen je korak, pot, po kateri odmeva, raziskovanje novega. Ko sva s sivo generacijo zjutraj vstala, se krepko pretegnila, o dvomih ni bilo več ne duha ne sluha. 

Jutranja luna

Kaj bi tarnal, ko se tam izza hriba plazijo sončni žarki in so zgolj nekaj korakov višje zanimivi razgledi. Luna na nebu, visoko nad skednjem naju je pozdravljala. Vas je še spala, celo lokalnega bevskača, ki je v takšnih koncih kar običajen, ni bilo na spregled. Dihanje je postalo daljše. 

Poznojesenski gozd

Suhe trave, šumeče listje, zmrznjeni ostanki kala. Poti ni težko slediti, gozd je lep kot vedno. Svetloba preseva, pred nama so travniki, Menina planina. Uhojena stezica skozi suho travo, sem in tja nekaj belega poprha. Prave zime letos še ni bilo tu okoli. Stopiva do vrha, kjer je sonce že doma, ob stolpiču se nasmehneva eden drugemu. 

Vivodnik

Razgledni stolp na Vivodniku podaljša pogled. Vidi se daleč, tja, kjer sva že bila, tja, kamor kaže hrepenenje, da bo še treba zaviti. Brskava po spominu, določava imena. Nekatera nama pridejo na misel, druga ne. V smeri sonca griči izgubljajo barvo, daljava jim jo krade. Toplo je, najraje bi kar stal, vpijal žarke. 

Izgubljanje

A treba je naprej, navzdol. Tam so ljudje, cesta jih pripelje visoko. Stopim mimo koče, povzpnem se do sosednjega vršička, predam razgledom. Kam vse se vidi! Visoka antena ob hiški danes molči, spustim se naravnost navzdol, posedim ob kapeli, tudi tu me toplo sonce boža, počakam na prijazno družbo. 

Pozdrav

Skupaj stopiva nazaj, mimo koče, pod vrhom naokoli in nato naprej. Navzdol, proti znanim krajem, našemu domu. Travniki se sedaj obsijani smejijo, tudi midva se jim nasmehneva nazaj. Pot gre prav tam, kjer še vedno dobro veva, da mora iti. Srečujeva tiste, ki šele hitijo na sonce, greva mimo hiš, ki so se zbudile, zavite ceste, zadnjega klanca, ravnine.

Menina planina

Medvednica

Verjetno so bili medvedi. Ne znam si predstavljati, kaj bi bilo drugega. Saj širni gozdovi, v katerih bi se nekdaj verjetno zlahka izgubil, danes pa so tako ali tako prepredeni s številnimi potmi in cestami, so kot nalašč za kaj takšnega. Da se kosmatinec počuti kot doma. Ja, nedvomno. Oni so posodili ime. 

Prebujanje

Medvednica. Njena pobočja, grape, potoki, slapovi. Tik na obrobju mesta pa vendarle kot bi bil čisto v drugem svetu. Štirje mušketirji smo se sredi jutra znašli na meji, kjer se je mesto, ki je pljusknilo po položnih pobočjih, dokončno ustavilo. Zakorakali v gozd, izginili na poti, ki se je izgubljala. 

Oddih

Stopali od točke do točke, krožili pod visokimi drevesi, brodili po suhem listju, iskali sledov. Strmina je bila ravno pravšnja, mraz je zgolj rahlo popuščal, šli smo po naprej zamišljeni tirnici. Navzgor, naokoli, do Glavice. Pri koči smo se ustavili. Za trenutek, nato pa šli pogledat, kje je vhod v pekel. 

Srečanje na Glavici

Pa ga je peklenšček dobro zaprl, zapahnil, zaklenil. Pogledali smo naokoli, pustolovsko zagrizli mimo podrtije v goščavo, se nad Gajnicami obrnili, prijatelji so nas pri koči že čakali. Srečanje je bilo seveda prijetno, klepet, praznovanje marsičesa, kdo bi ne bil vesel priložnosti. 

Nad oblaki

Zato se takšnemu vabilu vedno rad odzovem. Čas, ki smo ga namenili postanku, se je podaljšal, pomnožili smo ga z dve. Nato pa lovili dan za rep, čakal nas je manjši krog, svetloba se je počasi poslavljala. Pri slapu v soteski smo se dokončno obrnili, odšli nazaj navzdol. 

Sence se daljšajo

Tema je lezla skozi praprot, nas objemala, dokončno ujela, ko smo že hiteli proti mestu, lučem, točki, kjer se je vse skupaj začelo. Za nami so ostajali številni koraki, ni nam jih uspelo vseh prešteti, ostajal je teman gozd, verjetno nekje globoko v njem tudi kakšen kosmatinec. Ki bo tu ostal, čakal na svetlobo, nov dan.

Mezenje

Kum

Vreme je takšno ali drugačno. Tokrat je bilo deževno. Vsaj večji del dneva. Proti večeru je tam pod Kumom, v ljubki, po samotnih pobočjih raztreseni Ključevici začelo snežiti. Toda takrat sem bil že v hiški, s prijatelji, ob kozarcu in obloženi mizi. V prijetnem klepetu. 

Snežena pot

Deževni vzpon na megleni vrh je bil zgolj spomin. Lep in vreden. Čeprav kratek, kot je bil sam vzpon. A kaj bi to. Takrat ko je bilo treba, sem stopil na pot. Tja gor, po zasneženi stezi sem se prevalil na drugo stran, šel mimo zaspane hiše, ki jo je čuval črni vrag, pa do kapelice na razpotju. 

Neža

Pogledal sem tablice, se čudil, kam vse peljejo poti. Od tu dalje sem vedel, da sem čisto prav, stopil sem tja, kjer so v snegu tudi drugi pustili svoje sledi. Počasi sem se vzpenjal, palice so pomagale, kjer je drselo. Kar prehitro sem skozi drevje opazil visoki stolp, ki pošilja sliko in zvok daleč naokoli. 

Oddajnik

Pa še sporočila. Dobra in slaba, oddajnik nič ne izbira. Malo naprej sem zagledal še cerkvico, ki že dolgo stoji tam na vrhu. Stopil sem do koče, pogledal notri, pozdravil. Nato pa obkrožil Nežo, zagazil v celi sneg, užival v belini, puščal sledi. Poiskal sem, že tolikokrat zaželeno. 

Megleni pogled

Pa nekako nikoli ni prišlo na vrsto. Do tega samotnega, oblačnega dneva. Tiho klepetanje na Kumu. Še enkrat sem pogledal okoli, tja v daljave, pod oblačni pokrov. Vrnil sem se v kočo, toliko, da sem se prijazno poslovil. Stopil navzdol, lovil ravnotežje na spolzki podlagi. Pot je bila znana, črni vrag, ki je znova pozdravil na zgolj njemu znani način, tudi. 

Koča

Pri hiški sem zgolj pomahal. Saj sem vedel, da je prav, da poromam še do druge cerkvice. Ki je tam blizu. Marija. Nad mežnarijo in macesni. Ki so sedaj žareli. Kot sveče. Hitro sem naokoli odmolil samo meni znani rožni venec. In mimo kapelice stopil nazaj. Skozi dež, ki je počasi prehajal v sneg. Do prijateljev. Ki sem jih kar predolgo zanemarjal.

Mežnarija in Marija

Gonžarjeva peč

Že lep čas me je privlačila. Svetilka veščo. O tem ali je najtežja ali ne, krožijo debate, pišejo se razprave, razvnemajo prepiri na spletnih forumih. Pa mi je bilo vseeno. Toda strma stena preko katere pelje zavarovana plezalna pot mora biti že nekaj posebnega. To sem vedel. 

Vstopni del

Ko sem se znova znašel v koncih okoli Velenja, je bila nekje globoko v meni sprejeta odločitev. Grem. Saj ni bila čisto trenutna. Že doma, ko sem spravljal skupaj opremo, sem podzavestno vedel, da ne bom zdržal. Da je ne bi šel pogledat, sprejel izziva, pobožal hladno skalo. Me je le preveč vabila. 

Pogled navzdol

Tako je bil jutranji skok na kolo in poganjanje pedalov zgolj logična posledica. Strmina je naraščala, nad Vinsko Goro sem že dihal kot parna lokomotiva pod polno obremenitvijo. Ljudje so ravno prihajali k maši, ko sem ob vaškem pokopališču, tam nekje visoko nad dolino, spraševal, kam bo treba. 

Megleno morje

Pa bi moral le malo bolj pogledati. Mogoče sem si zgolj zaželel prijazne besede, preden se podam v samotno vertikalo. Ne vem in niti ni važno. Meglice so ostajale pod menoj, ko sem korakal do stene, jeklenice, še ene poti v nekoristni svet. Strmina je bila že takoj na začetku precejšnja, ključno mesto le nekoliko naprej. 

Zgornji del stene

Gladka stena, potegnil sem se višje, napor mi je dal vedeti, da sam živ. Lažji svet, čas za poglede čez megleno morje, otoke sredi njega. Vzhajajoče sonce pod raztrganimi oblaki. Zanimivi verzi na vpisni skrinjici, sedaj je notri tudi moje ime. In nato še stena tik pod robom pečine. 

Jutro

Zadnji preizkus za tiste, ki niso obupali že na začetku. Neroden prehod, še nekaj stopov, ograja, ki preprečuje prehiter odhod navzdol. Postal sem. Megla se je dvigala, počasi požrla cerkev in prijazne ljudi, grabila višje in višje. Usoda, ki ji ni možno ubežati. Zavzdihnil sem, ujel stopinje, koraki so izginjali v belino.

Gonžarjeva peč

Radojč

Velenje. Mesto, ki vabi prijazno. Tako zelo, da ne moreš reči ne. Zatorej smo se odzvali. In prišli tja, kjer se časov, ki so že minili, spominjajo z veseljem in radostjo. Kjer so zamere, takšne in drugačne, pozabljene. Sredi glavnega trga stoji tisti, ki nas je dolgo združeval. Nihče se ga ne sramuje. Tu je še vedno doma. 

Energija

A samo mesto ni tisto, ki bi nas res pritegnilo. Kajti tam jeseni ne začutiš tako kot sredi gozda. Zato je bolje stopiti na pot. Na hrib. Pravzaprav čisto prijeten hrib. Bi vsekakor rekli domačini. Ki se tja velikokrat napotijo. Če jim je mar. Za zdrav duh v zdravem telesu. In z veseljem bi jim pritrdil. 

Radojč

Kajti na pot stopiš v mestu, skoraj sredi visokih nebotičnikov. Že čez trenutek izgineš v gozdu, ob potočku, na uhojeni stezi. Dviguješ se, pogled okvirijo žice. Te prenašajo toploto, svetlobo, toliko tega, brez česar ne moremo več. Visoki stebri jih podpirajo na njihovi poti čez drn in strn. 

Sonce

Stopamo pod njimi, na današnji poti, gledamo travnike, sem in tja med njimi raste hiša. Znova nas zagrne jesensko listje, vzpenjamo se, pot je spolzka, drsi. Ni nam mar, z odprtimi usti obstanemo na robu jase, samotno drevo na sredi nas radovedno opazuje. Možici ob poti kažejo pot. En je bolj domiseln kot drugi. 

Možic

Strmina še narašča, kjer je blatno, drsimo nazaj. Palice bi še kako prav prišle. Toda ne moreš vedno misliti na vse. Končno je pred nami vrh. Radojč. Sredi gozda, zato se vidi zgolj tako daleč, kot je sposobna pogledati tvoja duša. Pa vendarle imaš občutek, da si naredil nekaj dobrega. Zase. 

Jesenski večer

Spuščamo se navzdol, previdno. Stopamo po znani poti. Le včasih nas malo zanese. Sem ali tja. Toda ne preveč, saj vendarle hočemo priti tja, kjer smo zastavili korak. Zahajajoče sonce boža jesensko listje, mesto pod nami še ni zaspalo, v daljavi se dviga bel dim. Zapremo oči in se potopimo v večer.

Veleje

Nad belim morjem

Dan je bil pravi za sonce. Le dovolj visoko si moral biti. Pomežiknili smo v modro nebo, krmežljavih oči. Nato sem stopil na pot. Znano, a vedno znova rado obiskano. Tisto valovanje nad Soriško planino, ko v enem zamahu obereš štiri ali celo pet razglednikov. 

Megleno morje

Ko se zgolj prevališ iz enega opomina bolečega ločevanja in nesmiselnih groženj na drugega. Danes, ko tega ni več. Vsaj tu gori prav zares ne. Nizal sem jih v sončno ogrlico, drugega za drugim. Malce po svoje sem jo ubral s sankaške proge navzgor, skozi gozd mimo razbitih balvanov. 

Odsev jutranjega sonca

Drauh. Antena na njem je morebiti lovila neke tuje signale, moj pogled je šel v drugo smer. Lovil sem čudovite obline, pod njimi kot mleko belo kopreno. Nato pa, na poti navzdol, zgolj ujel pravo smer, koraki so me ponesli do železne kupole Lajnarja. Žičnice so mirovale, vetra ni bilo, da bi kuštral suhe trave. 

Valovi

Znova sem se spustil, ujel nov val. Slatnik. Bežen postanek, nič daljši kot dih. Rdeča jerebika je dajala barvo, obljubljala življenje. Na drugi strani je mrtva kasarna neke vojske mirovala, ujeta v tuj čas. Zapustil sem mulatjero, se dvignil na razgledni rob, pa skoraj takoj znova spustil z njega. 

Jerebika

Razpotje. Le kam? Že dolgo tleča želja, znova videti prav od tam tisto morje daleč spodaj, me je ponesla še nižje, prav do tja, kjer so se nekoč pasli konji. Sedaj je planina samevala, nikogar ni bilo, ki bi zarezgetal svoj pozdrav. Dvignil sem se na vrh, začuden nad vršno strmino. 

Pogled s Šavnika

Šavnik. Razgled je bil kot se zagre, pod seboj sem videl morje. Belih kopren, o modrem biseru sredi gora ni bilo ne duha ne sluha. Znova sem zavaloval, malo po svoje, danes je bil tak dan, ko so mi bile gamsje stezice domače. Tja do zadnjega razglednika na moji poti. 

Možic

Možic. Zajel sem sapo, danes je bila ura moj gospodar. Včasih je tako. Zato sem se zagnal navzdol, prvič danes pozdravil sorodni duši, nato pa iskal neke izgubljene stezice, skozi gozd, mimo cest, do tja, kjer sem doma.

Kdo ostaja pod meglenim pokrovom?

Mačenski vrh

S prijateljem sva bila sama. Le noč okoli naju. Tiha spremljevalka, ki se je počasi poslavljala. Preganjal jo je dan. Ki je že stopal čez grebene s sončne strani. Pot se je vila višje, mimo tistih, ki so še tu, in tistih, ki jih ni več. Pa so nekoč dodobra zaznamovali te kraje. 

Močerad

In tam na robu postavili cerkvico, posvečeno tistemu Mihi, ki je bil menda svet. Tako ali drugače. Zraven nje je zrasla smreka, stražil jo je pisani močerad. Pot je zavila v gozd, sledila sva ji navzgor. Smerokaz je povedal, da greva proti Matschacher Gupfu. Kako tuje se je slišalo to ime. 

Sv. Michael

Zato sva raje uporabila našega. Saj so Mače iz naših krajev v ušesih zvenele tako prav. Sredi strmine je drevo naredilo vejo desno in levo. Rogovi ponosnega samca. Megle so se za nekaj trenutkov razkadile, pokazala se je skalna pregrada, poprhana s prav svežim snegom. 

Mačenski vrh

Mimo poseke sva tudi midva prišla na megleno pobočje tik pod vrhom, steza je peljala skozi suhe trave, tudi tu je ostalo še nekaj beline. Na vrhu je seveda po običaju teh krajev stal križ, varno zasidran je oznanjal tisto, kar bi moralo biti skoraj samoumevno. Vsaj nekaterim. 

Oblačni razgledi

Nama je pomenil le to, da je treba postati, se razgledati, da se višje ne da. Ko so se oblaki znova zagrnili, sva se stresla, mraz je puhtel iz tal, korak sva usmerila navzdol, na drugo stran, zakaj bi bila pot ista? Na iglicah so se svetili drobni biseri. Spuščala sva se po robu prepadnega pobočja, zavila na križišču tja, kamor je bilo treba. 

Studenec

In le malo nižje odprtih ust obstala pred soncem, ki je skozi veje pošiljalo svoje žarke. Studenec ob poti, voda je tekla po lesenem koritu, žuborela naprej navzdol. Tja, kamor mogoče sploh noče. Toda sila težnosti je neizprosna, prave izbire tako nima. Bila sva ji podobna, spuščala sva se nižje, sledila potem, kolovozom, cestam. Naprej, navzdol, tja, od koder sva prišla. In kamor konec koncev tudi spadava.

Svetloba

Mokra stena

Saj kazalo je dobro. Toda kar je dobrega se velikokrat skazi. Nekaj kapelj na steklu štirikolesnika nas ni vznemirilo. Luže na cesti, ko smo peljali skozi naselje pa že. Kajti vedeli smo, kaj to pomeni. Stena bo mokra. Vseeno smo vztrajali. Kaj pa bi drugega? 

Okno v Babah

Grušč se je drobil pod nogami, ko smo stopali po poti v zatrepu Ravenske Kočne. Strmina se je povečevala, gledali smo predse, navzgor. Temni oblaki so komaj zadrževali novo pošiljko moče, le nad Babami so se trgali beli kosmi in kazali modrino. Visoki vrhovi so v preteklih dneh že dobili bele kapuce. 

Goli vrh in Pristov Storžič

Le rahel poprh, toda zima je vendarle na poti. Toka časa se ne da obrniti, tudi letni časi prihajajo in odhajajo, zanesljivi in točni. Steza je odvila desno. Bili smo na vstopu. Ni bilo veliko za razmišljati. Pogled, dva, že smo bili dogovorjeni. Eden gre naokoli, dva pa naravnost. 

Ferata

Kjer vodijo jeklenice. Ferata na Češko kočo. Prvi del je bil moker, roke so trdno držale, vsa odgovornost je bila na njih. Suho mesto pod previsom, ključno mesto, poteg, mišice so se napele. Takrat je z neba začelo leteti. Mrzlo je bilo ravno prav, da so kapljice zmrzovale. Babje pšeno. 

Stena nad vesino

Toda bil sem že v lažjem svetu. Počakal sem prijatelja, nato pa pohitel naprej. Težjega ni bilo več, že sem prestopil na pomol na robu vesine, tu je možnost umika. O njej nisva niti razmišljala, stopila sva naravnost, začetna plata, prestop višje, mokra skala je drsela. 

Stopnice v nebesa

Toda sedaj je bilo lažje, navpičnica naju je peljala proti izstopu, travam sredi sten, le streljaj od koče. Modrine je bilo vedno več, huda ura za nami. Še vpis v knjigo, postanek in novo srečanje na koncu strmine. Mimo Češke koče smo stopali navzdol, previdno, še vedno je rado zdrselo. 

Koča

Toda napor je bil pozabljen, nevarnost prav tako. Nasmeh se nam je vedno bolj in bolj risal na obrazih. Za nas je bil … lep dan.

Soseda

Obetal se je še en lep dan. Jutro se je zbudilo ob jezerih, prav tam, kjer je prejšnji dan zaspalo. Tam okoli je še veliko lepega, toda treba je bilo naprej. Ali nazaj. Odvisno, kako si obrnjen. Tako sem naš dom ustavil pri jesenskih močvirnih travah, dobrih sojenicah, čepijo ob zibelki naše Save. 

Potopljena senca

Moja krmežljava senca se je potopila vanjo, nato pa stopila naprej. Kajti modro nebo je znova vabilo, treba se mu je bilo stopiti naproti, do koder se le da. Pod vrhom ugaslega smučišča so me pozdravili znani zvoki, debeli pogledi. Ne za dolgo, že so mulile naprej slastno travo, pocukrano z roso. 

Na vrhu smučišča

Nasmeh je bil na mojem obrazu, ko sem stopil v gozd, sledil kolovozu. Ko se je ta izgubil, sem šel kar po svoje. Obet stezice je kmalu izginil, toda saj ni bilo veliko možnosti. Navzgor, v strmino, v breg. Prestrašil sem rogate zverine, pobegnile so v strmo pobočje, komaj sem pridihal do roba so bile že spodaj, v suhem hudourniku. 

Na Ciprniku

Zaman sem skušal opaziti njih krila, že so izginili na drugi strani, med drevjem. Na sedlu sem zavil na Ciprnik, ta mi je bil poznan. Vedel sem, da bom z nekaj sreče pred meglami uzrl bele skale naših očakov. In daleč pod seboj domovanje orlov. Tistih na smučeh. Le moja senca je legala na pobočje po katerem se spuščajo junaki. 

Planica in Rateče

Pogledal sem se, nato pa odhitel navzdol, proti Vitrancu. Vmes sem prijazno pozdravil. Možica, ki je sedel na štoru. In se smehljal, o tem sem bil prepričan. Vrh v svojimi viharniki mi je bil znan, razgledov tam ni prav velikih. So pa zato čisto drugačni z roka, na katerem lesena cesta vodi v globino. 

Prijazni pozdrav

Pa ne prav daleč, zgolj do tja, kjer si podaš roko z zrakom. Zavihtiš proti travnikom daleč spodaj. Sam sem se raje obrnil, zavil na pot, štrikal navzdol pod sedežnico. Koliko zgodb bi smučarji preteklih dni lahko povedali o njej. In progi pod njo. Že sem bil na široki progi, z njo sem vijugal proti Podkorenu. 

Pogled v dolino

Pa sem še pred njim zavil levo, sledilo kolovozom in travnikom, ki so mi močili noge. Hitel sem proti sivi poti, ljudem, življenju. Hitel sem tja, kjer se rojeva Sava. Kjer so močvirne trave še vedno lahno kimale in pozdravljale, napovedovale usodo. In kjer me je že čakal moj dom.

Lesena pot