Kum

Vreme je takšno ali drugačno. Tokrat je bilo deževno. Vsaj večji del dneva. Proti večeru je tam pod Kumom, v ljubki, po samotnih pobočjih raztreseni Ključevici začelo snežiti. Toda takrat sem bil že v hiški, s prijatelji, ob kozarcu in obloženi mizi. V prijetnem klepetu. 

Snežena pot

Deževni vzpon na megleni vrh je bil zgolj spomin. Lep in vreden. Čeprav kratek, kot je bil sam vzpon. A kaj bi to. Takrat ko je bilo treba, sem stopil na pot. Tja gor, po zasneženi stezi sem se prevalil na drugo stran, šel mimo zaspane hiše, ki jo je čuval črni vrag, pa do kapelice na razpotju. 

Neža

Pogledal sem tablice, se čudil, kam vse peljejo poti. Od tu dalje sem vedel, da sem čisto prav, stopil sem tja, kjer so v snegu tudi drugi pustili svoje sledi. Počasi sem se vzpenjal, palice so pomagale, kjer je drselo. Kar prehitro sem skozi drevje opazil visoki stolp, ki pošilja sliko in zvok daleč naokoli. 

Oddajnik

Pa še sporočila. Dobra in slaba, oddajnik nič ne izbira. Malo naprej sem zagledal še cerkvico, ki že dolgo stoji tam na vrhu. Stopil sem do koče, pogledal notri, pozdravil. Nato pa obkrožil Nežo, zagazil v celi sneg, užival v belini, puščal sledi. Poiskal sem, že tolikokrat zaželeno. 

Megleni pogled

Pa nekako nikoli ni prišlo na vrsto. Do tega samotnega, oblačnega dneva. Tiho klepetanje na Kumu. Še enkrat sem pogledal okoli, tja v daljave, pod oblačni pokrov. Vrnil sem se v kočo, toliko, da sem se prijazno poslovil. Stopil navzdol, lovil ravnotežje na spolzki podlagi. Pot je bila znana, črni vrag, ki je znova pozdravil na zgolj njemu znani način, tudi. 

Koča

Pri hiški sem zgolj pomahal. Saj sem vedel, da je prav, da poromam še do druge cerkvice. Ki je tam blizu. Marija. Nad mežnarijo in macesni. Ki so sedaj žareli. Kot sveče. Hitro sem naokoli odmolil samo meni znani rožni venec. In mimo kapelice stopil nazaj. Skozi dež, ki je počasi prehajal v sneg. Do prijateljev. Ki sem jih kar predolgo zanemarjal.

Mežnarija in Marija