Medvednica

Verjetno so bili medvedi. Ne znam si predstavljati, kaj bi bilo drugega. Saj širni gozdovi, v katerih bi se nekdaj verjetno zlahka izgubil, danes pa so tako ali tako prepredeni s številnimi potmi in cestami, so kot nalašč za kaj takšnega. Da se kosmatinec počuti kot doma. Ja, nedvomno. Oni so posodili ime. 

Prebujanje

Medvednica. Njena pobočja, grape, potoki, slapovi. Tik na obrobju mesta pa vendarle kot bi bil čisto v drugem svetu. Štirje mušketirji smo se sredi jutra znašli na meji, kjer se je mesto, ki je pljusknilo po položnih pobočjih, dokončno ustavilo. Zakorakali v gozd, izginili na poti, ki se je izgubljala. 

Oddih

Stopali od točke do točke, krožili pod visokimi drevesi, brodili po suhem listju, iskali sledov. Strmina je bila ravno pravšnja, mraz je zgolj rahlo popuščal, šli smo po naprej zamišljeni tirnici. Navzgor, naokoli, do Glavice. Pri koči smo se ustavili. Za trenutek, nato pa šli pogledat, kje je vhod v pekel. 

Srečanje na Glavici

Pa ga je peklenšček dobro zaprl, zapahnil, zaklenil. Pogledali smo naokoli, pustolovsko zagrizli mimo podrtije v goščavo, se nad Gajnicami obrnili, prijatelji so nas pri koči že čakali. Srečanje je bilo seveda prijetno, klepet, praznovanje marsičesa, kdo bi ne bil vesel priložnosti. 

Nad oblaki

Zato se takšnemu vabilu vedno rad odzovem. Čas, ki smo ga namenili postanku, se je podaljšal, pomnožili smo ga z dve. Nato pa lovili dan za rep, čakal nas je manjši krog, svetloba se je počasi poslavljala. Pri slapu v soteski smo se dokončno obrnili, odšli nazaj navzdol. 

Sence se daljšajo

Tema je lezla skozi praprot, nas objemala, dokončno ujela, ko smo že hiteli proti mestu, lučem, točki, kjer se je vse skupaj začelo. Za nami so ostajali številni koraki, ni nam jih uspelo vseh prešteti, ostajal je teman gozd, verjetno nekje globoko v njem tudi kakšen kosmatinec. Ki bo tu ostal, čakal na svetlobo, nov dan.

Mezenje