Soseda

Obetal se je še en lep dan. Jutro se je zbudilo ob jezerih, prav tam, kjer je prejšnji dan zaspalo. Tam okoli je še veliko lepega, toda treba je bilo naprej. Ali nazaj. Odvisno, kako si obrnjen. Tako sem naš dom ustavil pri jesenskih močvirnih travah, dobrih sojenicah, čepijo ob zibelki naše Save. 

Potopljena senca

Moja krmežljava senca se je potopila vanjo, nato pa stopila naprej. Kajti modro nebo je znova vabilo, treba se mu je bilo stopiti naproti, do koder se le da. Pod vrhom ugaslega smučišča so me pozdravili znani zvoki, debeli pogledi. Ne za dolgo, že so mulile naprej slastno travo, pocukrano z roso. 

Na vrhu smučišča

Nasmeh je bil na mojem obrazu, ko sem stopil v gozd, sledil kolovozu. Ko se je ta izgubil, sem šel kar po svoje. Obet stezice je kmalu izginil, toda saj ni bilo veliko možnosti. Navzgor, v strmino, v breg. Prestrašil sem rogate zverine, pobegnile so v strmo pobočje, komaj sem pridihal do roba so bile že spodaj, v suhem hudourniku. 

Na Ciprniku

Zaman sem skušal opaziti njih krila, že so izginili na drugi strani, med drevjem. Na sedlu sem zavil na Ciprnik, ta mi je bil poznan. Vedel sem, da bom z nekaj sreče pred meglami uzrl bele skale naših očakov. In daleč pod seboj domovanje orlov. Tistih na smučeh. Le moja senca je legala na pobočje po katerem se spuščajo junaki. 

Planica in Rateče

Pogledal sem se, nato pa odhitel navzdol, proti Vitrancu. Vmes sem prijazno pozdravil. Možica, ki je sedel na štoru. In se smehljal, o tem sem bil prepričan. Vrh v svojimi viharniki mi je bil znan, razgledov tam ni prav velikih. So pa zato čisto drugačni z roka, na katerem lesena cesta vodi v globino. 

Prijazni pozdrav

Pa ne prav daleč, zgolj do tja, kjer si podaš roko z zrakom. Zavihtiš proti travnikom daleč spodaj. Sam sem se raje obrnil, zavil na pot, štrikal navzdol pod sedežnico. Koliko zgodb bi smučarji preteklih dni lahko povedali o njej. In progi pod njo. Že sem bil na široki progi, z njo sem vijugal proti Podkorenu. 

Pogled v dolino

Pa sem še pred njim zavil levo, sledilo kolovozom in travnikom, ki so mi močili noge. Hitel sem proti sivi poti, ljudem, življenju. Hitel sem tja, kjer se rojeva Sava. Kjer so močvirne trave še vedno lahno kimale in pozdravljale, napovedovale usodo. In kjer me je že čakal moj dom.

Lesena pot