Gonžarjeva peč

Že lep čas me je privlačila. Svetilka veščo. O tem ali je najtežja ali ne, krožijo debate, pišejo se razprave, razvnemajo prepiri na spletnih forumih. Pa mi je bilo vseeno. Toda strma stena preko katere pelje zavarovana plezalna pot mora biti že nekaj posebnega. To sem vedel. 

Vstopni del

Ko sem se znova znašel v koncih okoli Velenja, je bila nekje globoko v meni sprejeta odločitev. Grem. Saj ni bila čisto trenutna. Že doma, ko sem spravljal skupaj opremo, sem podzavestno vedel, da ne bom zdržal. Da je ne bi šel pogledat, sprejel izziva, pobožal hladno skalo. Me je le preveč vabila. 

Pogled navzdol

Tako je bil jutranji skok na kolo in poganjanje pedalov zgolj logična posledica. Strmina je naraščala, nad Vinsko Goro sem že dihal kot parna lokomotiva pod polno obremenitvijo. Ljudje so ravno prihajali k maši, ko sem ob vaškem pokopališču, tam nekje visoko nad dolino, spraševal, kam bo treba. 

Megleno morje

Pa bi moral le malo bolj pogledati. Mogoče sem si zgolj zaželel prijazne besede, preden se podam v samotno vertikalo. Ne vem in niti ni važno. Meglice so ostajale pod menoj, ko sem korakal do stene, jeklenice, še ene poti v nekoristni svet. Strmina je bila že takoj na začetku precejšnja, ključno mesto le nekoliko naprej. 

Zgornji del stene

Gladka stena, potegnil sem se višje, napor mi je dal vedeti, da sam živ. Lažji svet, čas za poglede čez megleno morje, otoke sredi njega. Vzhajajoče sonce pod raztrganimi oblaki. Zanimivi verzi na vpisni skrinjici, sedaj je notri tudi moje ime. In nato še stena tik pod robom pečine. 

Jutro

Zadnji preizkus za tiste, ki niso obupali že na začetku. Neroden prehod, še nekaj stopov, ograja, ki preprečuje prehiter odhod navzdol. Postal sem. Megla se je dvigala, počasi požrla cerkev in prijazne ljudi, grabila višje in višje. Usoda, ki ji ni možno ubežati. Zavzdihnil sem, ujel stopinje, koraki so izginjali v belino.

Gonžarjeva peč