Radojč

Velenje. Mesto, ki vabi prijazno. Tako zelo, da ne moreš reči ne. Zatorej smo se odzvali. In prišli tja, kjer se časov, ki so že minili, spominjajo z veseljem in radostjo. Kjer so zamere, takšne in drugačne, pozabljene. Sredi glavnega trga stoji tisti, ki nas je dolgo združeval. Nihče se ga ne sramuje. Tu je še vedno doma. 

Energija

A samo mesto ni tisto, ki bi nas res pritegnilo. Kajti tam jeseni ne začutiš tako kot sredi gozda. Zato je bolje stopiti na pot. Na hrib. Pravzaprav čisto prijeten hrib. Bi vsekakor rekli domačini. Ki se tja velikokrat napotijo. Če jim je mar. Za zdrav duh v zdravem telesu. In z veseljem bi jim pritrdil. 

Radojč

Kajti na pot stopiš v mestu, skoraj sredi visokih nebotičnikov. Že čez trenutek izgineš v gozdu, ob potočku, na uhojeni stezi. Dviguješ se, pogled okvirijo žice. Te prenašajo toploto, svetlobo, toliko tega, brez česar ne moremo več. Visoki stebri jih podpirajo na njihovi poti čez drn in strn. 

Sonce

Stopamo pod njimi, na današnji poti, gledamo travnike, sem in tja med njimi raste hiša. Znova nas zagrne jesensko listje, vzpenjamo se, pot je spolzka, drsi. Ni nam mar, z odprtimi usti obstanemo na robu jase, samotno drevo na sredi nas radovedno opazuje. Možici ob poti kažejo pot. En je bolj domiseln kot drugi. 

Možic

Strmina še narašča, kjer je blatno, drsimo nazaj. Palice bi še kako prav prišle. Toda ne moreš vedno misliti na vse. Končno je pred nami vrh. Radojč. Sredi gozda, zato se vidi zgolj tako daleč, kot je sposobna pogledati tvoja duša. Pa vendarle imaš občutek, da si naredil nekaj dobrega. Zase. 

Jesenski večer

Spuščamo se navzdol, previdno. Stopamo po znani poti. Le včasih nas malo zanese. Sem ali tja. Toda ne preveč, saj vendarle hočemo priti tja, kjer smo zastavili korak. Zahajajoče sonce boža jesensko listje, mesto pod nami še ni zaspalo, v daljavi se dviga bel dim. Zapremo oči in se potopimo v večer.

Veleje