Mačenski vrh

S prijateljem sva bila sama. Le noč okoli naju. Tiha spremljevalka, ki se je počasi poslavljala. Preganjal jo je dan. Ki je že stopal čez grebene s sončne strani. Pot se je vila višje, mimo tistih, ki so še tu, in tistih, ki jih ni več. Pa so nekoč dodobra zaznamovali te kraje. 

Močerad

In tam na robu postavili cerkvico, posvečeno tistemu Mihi, ki je bil menda svet. Tako ali drugače. Zraven nje je zrasla smreka, stražil jo je pisani močerad. Pot je zavila v gozd, sledila sva ji navzgor. Smerokaz je povedal, da greva proti Matschacher Gupfu. Kako tuje se je slišalo to ime. 

Sv. Michael

Zato sva raje uporabila našega. Saj so Mače iz naših krajev v ušesih zvenele tako prav. Sredi strmine je drevo naredilo vejo desno in levo. Rogovi ponosnega samca. Megle so se za nekaj trenutkov razkadile, pokazala se je skalna pregrada, poprhana s prav svežim snegom. 

Mačenski vrh

Mimo poseke sva tudi midva prišla na megleno pobočje tik pod vrhom, steza je peljala skozi suhe trave, tudi tu je ostalo še nekaj beline. Na vrhu je seveda po običaju teh krajev stal križ, varno zasidran je oznanjal tisto, kar bi moralo biti skoraj samoumevno. Vsaj nekaterim. 

Oblačni razgledi

Nama je pomenil le to, da je treba postati, se razgledati, da se višje ne da. Ko so se oblaki znova zagrnili, sva se stresla, mraz je puhtel iz tal, korak sva usmerila navzdol, na drugo stran, zakaj bi bila pot ista? Na iglicah so se svetili drobni biseri. Spuščala sva se po robu prepadnega pobočja, zavila na križišču tja, kamor je bilo treba. 

Studenec

In le malo nižje odprtih ust obstala pred soncem, ki je skozi veje pošiljalo svoje žarke. Studenec ob poti, voda je tekla po lesenem koritu, žuborela naprej navzdol. Tja, kamor mogoče sploh noče. Toda sila težnosti je neizprosna, prave izbire tako nima. Bila sva ji podobna, spuščala sva se nižje, sledila potem, kolovozom, cestam. Naprej, navzdol, tja, od koder sva prišla. In kamor konec koncev tudi spadava.

Svetloba