Vivodnik

Človek obrača, bog obrne. Menda. Tako se je tudi ta vikend, vsaj v drugem delu, sukal malo po svoje. Pa kaj bi to, saj vijuge niso važne, težave so vedno hitro pozabljene. Važen je korak, pot, po kateri odmeva, raziskovanje novega. Ko sva s sivo generacijo zjutraj vstala, se krepko pretegnila, o dvomih ni bilo več ne duha ne sluha. 

Jutranja luna

Kaj bi tarnal, ko se tam izza hriba plazijo sončni žarki in so zgolj nekaj korakov višje zanimivi razgledi. Luna na nebu, visoko nad skednjem naju je pozdravljala. Vas je še spala, celo lokalnega bevskača, ki je v takšnih koncih kar običajen, ni bilo na spregled. Dihanje je postalo daljše. 

Poznojesenski gozd

Suhe trave, šumeče listje, zmrznjeni ostanki kala. Poti ni težko slediti, gozd je lep kot vedno. Svetloba preseva, pred nama so travniki, Menina planina. Uhojena stezica skozi suho travo, sem in tja nekaj belega poprha. Prave zime letos še ni bilo tu okoli. Stopiva do vrha, kjer je sonce že doma, ob stolpiču se nasmehneva eden drugemu. 

Vivodnik

Razgledni stolp na Vivodniku podaljša pogled. Vidi se daleč, tja, kjer sva že bila, tja, kamor kaže hrepenenje, da bo še treba zaviti. Brskava po spominu, določava imena. Nekatera nama pridejo na misel, druga ne. V smeri sonca griči izgubljajo barvo, daljava jim jo krade. Toplo je, najraje bi kar stal, vpijal žarke. 

Izgubljanje

A treba je naprej, navzdol. Tam so ljudje, cesta jih pripelje visoko. Stopim mimo koče, povzpnem se do sosednjega vršička, predam razgledom. Kam vse se vidi! Visoka antena ob hiški danes molči, spustim se naravnost navzdol, posedim ob kapeli, tudi tu me toplo sonce boža, počakam na prijazno družbo. 

Pozdrav

Skupaj stopiva nazaj, mimo koče, pod vrhom naokoli in nato naprej. Navzdol, proti znanim krajem, našemu domu. Travniki se sedaj obsijani smejijo, tudi midva se jim nasmehneva nazaj. Pot gre prav tam, kjer še vedno dobro veva, da mora iti. Srečujeva tiste, ki šele hitijo na sonce, greva mimo hiš, ki so se zbudile, zavite ceste, zadnjega klanca, ravnine.

Menina planina