Trilogija nad Suhim Ruševjem

Ponoči nekako nisem mogel prav spati. Že tako sem ušel v deželo sanj šele, ko je bila ura že krepko čez polnoč. Potem pa sem se zbudil ob treh, še nekako zaspal nazaj, ob štirih pa ni šlo več. Vstal sem, pojedel nekaj za zajtrk, pripravil še tisto, kar nisem dan prej. Ob pol petih, skoraj do minute natančno, sem stopil navzgor. 

Ko se dan še ni čisto zbudil

Nekaj svetlobe je že bilo, toliko, da lučka ni bila nujno potrebna. Po nekaj minutah se je preko gorskih grebenov okoli mene razlila svetloba, dan je prišel. Nikogar ni bilo naokoli, ura je bila le dokaj zgodnja. Na Zelenici je bilo prižganih nekaj luči, toda večina oken je bila še vedno temnih. Hodil sem pod Možmi, zavil na pravem mestu proti krnici Suho Ruševje. 

Suho Ruševje

Ura je bila pol šestih, ko naj bi sonce vstalo. A je bilo okoli mene še vedno dokaj mračno, le Vrtača je bila že rdečkasto ožarjena. Hodil sem po krnici, Zelenjak je bil pred menoj. Ko sem prišel nad Žleb, sem zavil desno, se vzpel po pobočju, preko grape, kjer sem pred časom v snegu obrnil, naprej mimo planik, murk in drugih cvetic do ploščate skale. 

Ob poti

Sledi palic predhodnikov so mi pokazale, da sem prav. Prekobalil sem se na drugo stran, vzpel do križa na vrhu Palca. Sonce se je zbudilo, vstalo, skrivalo za oblakom. Zato so bili vrhovi, doline pod njimi, vse naokoli, še povsem zaspani. Spustil sem se nazaj nad Žleb, prečil pod Zelenjak. Sledil sem stezici, včasih se je bilo treba tudi malo prijeti, a nič zahtevnega. 

Palec

Že sem bil na vrhu, tu je križ lesen, nanj pritrjena vpisna skrinjica. Slovenska. Kajti sosedje imajo svojo, na sosednjem vršičku, na drugi strani meje. Kateri je višji, ne vem. Pogledal sem v škrbino, strma stena se spusti vanjo. Pred leti sem tu splezal navzgor, ob pogledu na izpostavljenost vertikale kar nisem mogel verjeti. Mladost je norost. 

Vrtača in Zelenjak

Šel sem še do sosednje skrinjice, stoji na razbiti skali, ki bo prej ali slej zgrmela v prepad. A stoji že dolgo, to sem vedel. Previdno sem se spustil do melišča, prečil pod Vrtačo. Pod nogami sem zagledal improviziran zarjaveli klin z vrvno zanko. Le komu je koristil in kako, da je pristal pod stenami, grapami, sredi grušča? 

Murka

Šel sem še malo naprej, potem pa zavil navzgor. Ujel sem korake predhodnikov, stezico, ki je bila kje bolje, drugje malo slabše vidna. A z nekaj občutka za orientacijo, pogledom naprej, se je vseeno brez težav našlo prehode preko travnatih pobočij, skozi gruščnate grape, ob ruševju. Že sem zagledal znani cepin, ki namesto običajnega križa precej bolj po planinsko označuje vrh. 

Takole sosedje vidijo vrh Zelenjaka

Posedel sem na najvišji točki, zadosti zgodaj, da še sam. Še ura, dve, pa se bo tu gori trlo pohodnikov. Nazaj sem šel prav tam, kjer sem prišel. Pot je bila še vedno samotna, le eden je prisopihal nasproti, po pozdravu hitro nadaljeval v smeri vrha. Spust se mi je zdel hitrejši, že sem bil na melišču, zavil tja, kjer bi lahko tekel navzdol. 

Vrtača

In sem. Pristal na riti, je kar bolelo. Pa ne predolgo, hlače pa tudi nobene niso večne. Na poti so se začela srečanja, kar nekaj se jih je vzpenjalo, spraševalo, kam in kako. Prvič tukaj niso bili čisto prepričani. Ko sem odvil proti Zelenici, je bila pot že prava avtocesta. Ja, danes bo na Vrtači velika gneča.

Zelenjak in Palec

Zgolj stopil sem mimo koče, številni so sedeli pred njo. Šel sem navzdol, pozdravljal, odzdravljal. Le na servisni poti sem bil dokaj sam, večina se jih je očitno vzpenjala po plazu. Še zadnji prijazni pozdravi. Pet ur po tem, ko sem vstal iz postelje, sem bil nazaj, na parkirišču, pri avtodomu. Ja, lep začetek dneva je bil.

Slovo