Nočna srečanja

Saj srečanja, če hodiš pozno zvečer ali celo ponoči, v temi torej, niso tako pogosta. So pa vsekakor zanimiva. Včasih s kakšno osamljeno človeško dušo, ki ne more spati ali iz tega ali onega razloga ne najde miru. Včasih z živaljo, ki jo zgolj zaslutiš, ko zašumi nekje v gozdu nad teboj. Ali se počasi plazi preko poti, tako počasi, da komaj opaziš, da se premika. 

Plato in tunel

Spet druga skače, hoče pobegniti, saj jo luč, ki pride iz teme, plaši. Ti pa se sprašuješ, je to res zgolj grda krastača ali mogoče začarana princesa, ki čaka na poljub princa. No, princ nisem, zato mi kakšno poljubljanje seveda niti slučajno ni prišlo na misel. A sedaj že malo prehitevam, gremo čisto od začetka. 

Beli cvet

Pripeljal sem se na Ljubelj, parkiral tam kot običajno, kar malo jezen, ker se nekateri ne ozirajo na druge, parkirajo počez. Saj mene niso motili. Toda zjutraj bodo planinci grdo gledali, nas vse dajali v isti koš. Stopil sem čez nekdanji carinski plato, prižgal lučko, zgolj toliko, kot je treba, zložno stopil navzgor. 

Luna nad Begunjščico

Nič nisem hitel, sem vendarle obljubil, da ne bom. Hrup posameznih avtomobilov, ki so izginili v tunel ali iz njega pripeljali, je počasi zamiral, objela me je tišina, mir okoli mene. Ko sem prišel skoraj do kapelice, je v pobočju nad menoj zašumelo. Postal sem, prisluhnil, se spraševal, ali sem s svojimi koraki zmotil nočni mir kakšne srne. 

Koča

Nič se ni videlo, šumenje je utihnilo, moji koraki so po grušču škripali naprej. Lunin krajec je sijal nekje nad Begunjščico, dajal premalo svečave, da bi se res kaj videlo. Ko sem bil nekaj metrov pred kočo, mi je nasproti prikorakal možakar, v eni roki je imel smrekovo vejo, na moj pozdrav je nekaj zamrmral nazaj. Tujec verjetno, sem sklepal. 

Obeliska pod zvezdnim nebom

Koča je bila tiha, temna, če je bilo v njej kaj živega, je spalo. Postal sem med obeliskoma, se zagledal v daljavo, kjer je bila na zahodu še komaj vidna sled dneva. Pogledal okoli, potem pa stopil navzdol. Možakarja sem kmalu dohitel, ob pozdravu prehitel, razmišljal, da bi še kakšno prijazno rekel. Pa je le nekaj zamomljal nazaj, kot bi mu bilo nerodno, odveč. Zato nisem silil, si mislil svoje, korakal naprej. 

Krastača ali princeska?

Kmalu je ostal nekje zadaj, v temi. Upal sem, da ne pohodi slinarja, ki je prav počasi lezel preko poti. Ali bo poljubil krastačo, ki se je stisnila k zaščitnemu zidu, mi je bilo pa čisto vseeno. Če iz nje skoči princeska, naj jo kar ima, jaz je ne potrebujem. Zatopljen v svoje misli sem počasi korakal naprej, navzdol, k svetlobi obcestnih luči, hrupu avtomobilov, mehki postelji.

Kapelica