Klub Klobuk

Spet sem bil v dilemi kam in kako. In spet se mi ni dalo z dvema, štirimi, kolikor koli že kolesi. Toda kam potem, da bo malo drugače. Saj na Rožniku sem bil letos že kar velikokrat. Hm, Bokalce, tja do gradu? Toda ne po najkrajši poti, raje malo naokoli. Čez Klobuk. Super. Le še izvedba je manjkala. Od doma, do Šiške, pod hribom do izvira, kjer sem natočil vodo. 

Izvir pod Šišenskim hribom

Potem pa proti Podutiku, mimo kolesarskega (uradno danes bolj fensi – bike) parka navzgor, na sedlu, kjer gre desno cesta na Toško čelo, levo. Kmalu mi je bilo jasno, da se proti Stražnemu vrhu lahko vzpnem le po eni od kolesarskih stez. Po trailu torej, da se »razumemo«. Mogoče je nekoč obstajala tudi čisto lepa steza, za pešce, pa je ni več. 

Tihožitje v Podutiku

Dva kolesarja sta zavila levo, cela četa je divjala proti meni. Sem se jim umaknil s poti za drevo, a so se kar malo ustrašili, ko so me zagledali. Pa saj samo nisem hotel biti v napoto, da o kakšnem članku v črni kroniki ne govorimo. Stopal sem čez vrh, se na drugi strani spet spustil na pohodno pot, nadaljeval proti lovski koči pod Klobukom. 

Stražni vrh

Sem jo le obšel, se vzpel na travnat vrh, do katerega je malo pred menoj prilezel kolesar. Ko je odpeljal, sem imel najvišjo točko za nekaj trenutkov le zase. Razgledno mesto sem prepustil gospe, ki je sopihala navzgor. Nekaj srečanj je danes bilo, kakšne posebne gneče pa res ne. Spustil sem se v Bokalce, ob ograji, za katero raste novo naselje, stopil do gradu. 

Vzorec

Tam sem se vpisal, šel pod avtocesto in prepričan v zemljevid hotel priti do Brda. Pa vrisane ceste, prehoda, v naravi enostavno ni bilo. Na srečo mi je prijazna gospa namignila, naj stopim kar mimo njihove hiše, na drugi strani bom spet prav. Pri parku Angele Piskernik sem prišel do Poti, zavil v smeri Koseškega bajerja. 

Klobuk

Kar precej nas je bilo, nekateri smo hodili, drugi tekli, tretji kolesarili, četrti nekaj vmes. Ja, tudi to je možno. Prijatelj, ki sem si ga obetal za družbo pri hidraciji, me je dal na čevelj. A nič zato. Sem si pod Šišenskim hribom spet natočil vodo, menda je odlična, če ne celo zdravilna. Osvežilna vsekakor, pod to se lahko podpišem. Počasi se je večerilo, ko sem po dobrih treh urah ubiral še zadnje korake do domačega praga.

Pot