Drevo

Ni se mi dalo. Res ne. Včasih sem enostavno len. Mogoče to pride s starostjo, mogoče je zgolj vprašanje dneva, mogoče je čisto kaj tretjega. Položaj zvezd na nebu. Lahko pa vsakega malo, a res bi težko rekel, kateri razlog je prevladujoč. Enostavno se mi ni dalo sesti v avto, odpeljati sem ali tja, do nekega izhodišča. Pa tudi na kolo se mi ni dalo. 

Nebo

Hm, res ne vem, kaj je z mano. Kajti potem ostane za eno popoldne komaj kaj resnih možnosti. Rožnik na primer. Kot običajno. Tudi prav. A če je že treba nekaj malo zaplesti, zakaj ne bi potem zapletel tako, da bo malo drugače kot običajno. Recimo s tem, da grem pogledat drevo. Eno, čisto točno določeno. Končno, zakaj pa ne. 

Jakopičevo sprehajališče

Stopil sem proti Tivoliju, opazoval nebo, skozi mrežo oblakov se je prebijala svetloba, ustvarjala nenavadne vzorce. Mestoma je bil pogled na temne kosme prav strašljiv. Hodil sem do Celovške ceste, na drugi strani šel skozi Tivoli, prečil Jakopičevo sprehajališče, šel mimo pastirčka in pod obronki gozda do odcepa prave poti. 

Pastirček

Saj je ni bilo težko najti, le zaraščena je bila sprva videti. Pa ni bilo tako hudo, stopal sem nekaj deset metrov navzgor, že od daleč videl, kje je pravo drevo. Gaber. Razvejan, toda tako, da se je do prvih vej treba kar potruditi. Za izbrance torej. Prijazen objem, potem pa navzgor, proti soncu, če ga je še kaj nad krošnjo. 

Čuden sad

Pa seveda nisem šel tako visoko, le do mesta, kjer sem se vpisal. Saj po pravici povedano se od tam ni videlo prav veliko. A že občutek je bil dober. Spustil sem se navzdol, preskočil nazaj na pot, se vzpenjal navzgor, kar strmo in naravnost, vse do vrha Šišenskega hriba s tisto veliko anteno. Tam sem odvil proti Rožniku. 

Pot na Šišenski hrib

Nad menoj je bil oblačen pokrov, toda tam proti Krimu je bil pas jasnine. Šel sem mimo cerkve, navzdol proti Čadu, mimo hrošča, pod obronki gozda nazaj do Tivolija. Zopet sem bil v mestu, pravega miru ni bilo več, še toliko manj, ko sem prečkal vedno prometno Celovško cesto, se vračal proti domu.

Rožnik, kaj pa drugega ...