Sam ... na Trianglu seveda ne ...

Sam. Saj sem klical okoli, spraševal, vabil. Toda obveznosti, volja, za koga mogoče zgolj napačna konstelacija zvezd nad nami in imel sem izbiro, da ostanem doma ali grem. Sam. Nisem prav dolgo razmišljal. Med vožnjo proti Ljubelju sem ugotavljal, da je snega naokoli vedno manj, melišča kažejo svoja rebra, brez nove pošiljke bo letošnja smučarska sezona kar (pre)hitro končana. 

Prvi koraki

Na platoju sem dobil mesto tik ob snegu, priprave so bile kratke, že sem stopil na pot. Po prvi strmini sem se vzpenjal mimo mladih, ki so uživali v kratkih spustih, polnih smeha in veselja. Sneg, ki je bil v nedeljo tako prijetno omehčan, je zmrznil. Na prvem vzponu je zdrsavalo, ko je tisti nekaj pred menoj zavil proti servisni poti, sem mu mimo mrežne zapore brez razmišljanja sledil. 

Proti servisni poti

In se višje jezil, saj je teptalni stroj zgolj razbrazdal pot, psi so slabo prijemali. Pa vendarle je bilo zanesljivo bolje kot po plazu, sem se potolažil, ko sem videl dekle, ki je do vrha prišla peš, s smučmi v roki. Pri koči se kot običajno nisem ustavljal, lovil sem dva, ki sta ravno dobro zagrizla v strmino Triangla. 

Pod Spodnjim Plotom

Eden izmed njiju je že ob vzponu izvaja prave akrobatske elemente, sam sem bil hvaležen za srenače, ki so dobro držali na trdi podlagi. Sledil sem špuri, ki pripelje tik pod vrh. Še nekaj korakov in že sem stal ob kameri. Z reševalcem, ki je svojega malega psa ravno basal v nahrbtnik, sva spregovorila nekaj prijaznih besed. 

Dekleti na vrhu plazu

Dve, tri fotografije, potem pa sem šibal za sogovornikom navzdol. Ker je obetal postanek pri koči, ga nižje, ko sem švignil mimo, nisem čakal. Zavoji so bili sprva odlični, v grifig snegu, plaz je bil trd. Pod Vrtačo je pa tako ali tako pravo smučišče, če so robniki nabrušeni, v teh dneh drviš kot raketa do zadnjega zavoja pri parkirišču. 

Vrtača in Možje

Dan se že daljša, ob pol petih je bilo še povsem svetlo. Pospravil sem opremo in se odpeljal nazaj proti dolini. Za popoldansko rekreacijo sem z vožnjo vred porabil manj kot dve uri in pol. Super. Toda, sam? Ja, družba bi bila fajn. Toda tudi samemu mi, roko na srce, enkrat za spremembo, ni nič manjkalo. In tudi, bo pa več družbe v novem letu ... 

Pri sosedih je megleno

Kaj pa drugega ...

Še zadnji lep dan pred prazniki. Toliko sem vedel. In ko se je pokazala zadosti dobra volja, da ga izkoristim na snegu, se seveda ni bilo kaj obirati. Sreča je bila, da je ravno ta dan imel čas tudi Borut, hitro sva se uskladila. Nekaj minut po tretji uri sva že stala na Ljubelju, štartala s platoja. 

Borut

Vse misli o tem, da kar dobro hodiva, nama je pregnal starejši član znanstvenofantastične srenje, ki je tako hitel navzgor, da je komaj uspel pozdraviti. Seveda sva ob tem z Borutom takoj razvila debato, da se mu mudi domov zaradi hude žene, pa o turno smučarskih tekmovanjih. In se ob tem kar tako, na hitro, odločila, da greva po servisni poti. 

Plazovina

Ta je prehojena in zvožena od številnih. Ki morebiti ne vedo, da se je po našem zadnjem obisku v petek zvečer izpod Spodnjega Plota privalil precej velik plaz. Ja, popolne varnosti ni, tudi če je trenutna stopnja plazovne »zgolj« dve. Na Šentancu je lepa cik-cak špura in Boruta je malo zamikala. 

Pod Šentancem

Sam sem bil bolj navdušen, da slediva prvotnemu načrtu, saj je zgolj ta zagotavljal, da ne bova potrebovala lučk. Ko je opazil kopnine pod grebenom, se je Borut strinjal z menoj. Mimo koče sva stopala proti Trianglu. Na mestu, kjer se začne vzpon, nama je nasproti pripeljal ultra hitri kolega iz začetka zgodbe. 

Košutica in Veliki vrh

Midva sva v svojem tempu, od strmine naprej seveda s srenači, nadaljevala do vrha. Megle, ki sem jih še opoldne opazoval preko spletnih kamer, so se razkadile in Triangel na robu večera ni bil več odet v beli puh. Na zahodu se je rdečila večerna zarja. Na vrhu sva nazdravila uspehu, se pripravila na spust, potem pa oddrvela navzdol. Ko sem pod prvo strmino hotel slikati Boruta, me je presenetil telefon. 

Proti vrhu

Frizerka. V dvajsetih minutah bodi tukaj. Hja, tudi če bi se teleportiral mi ne bi uspelo. Drvela sva navzdol, mimo koče, do plazu in po njem naprej. Peljalo se je prav dobro, ravno prav trda, grifig, podlaga. Pod Vrtačo je pa tako ali tako poteptano smučišče. Danes časa za analizo na parkirišču ni bilo, čakala me je vendarle nova frizura. Le toliko sva na hitro ugotovila, da je bilo res fajn.  

Smuka

Blegoš

Seveda smo bili zgodnji. Toda misel, da bomo na Črnem kalu nad Zgornjo Žetino prvi je bila še kako napačna. Kar nekaj avtomobilov je bilo že parkiranih, dva sta se s črnim kosmatincem ravno odpravljala. Prišel nas je pogledat, malo povohal, potem pa se vrnil k lastnikoma. Očitno smo mu bili v ranem jutru še kako zanimivi. 

Prebujanje

Med hojo proti Prvi ravni sem bentil nad luknjači, Uroš, ki je hodil za menoj, je kar nekoliko začudeno gledal. A kaj, ko vzpenjajočim pešcem ni bila zadosti lepo utrjena, široka gaz. Prehodili so še vse naokoli, v pristopni smučini so bile luknje vsaj enega para čevljev. Številke tam malo pod 40. Pa naj si vsak misli, kar hoče. 

Proti vrhu

V daljavi se je obzorje rdečilo, svetlobe za hojo ni bilo veliko, zato smo na glave že takoj nataknili lučke. Ko smo na Prvi ravni zavili v gozd je bilo še dokaj temno. Na belih pobočjih pod vrhom pa je dan že narisal detajle. Pokazala se je tudi luna na drugi strani hriba. Na vrhu gneče ni bilo, mogoče zaradi vetra, ki je mrzlo vlekel. 

Luna

Zato tudi kaj več volje kot za priprave in preizkus žganja iz granatnega jabolka ni bilo. Prvi previdni zavoji po trdi skorji so bili odlični. Nižje se je trda, a grifig podlaga začela mešati s posameznimi deli, kjer se je znalo kaj predreti. Spustili smo se proti veliki skali, z Borutom sva ugotavljala, da se pobočje vedno bolj zarašča. 

Razgled z vrha

Skozi redek gozd smo uvijali navzdol, smučarija je bila tu odlična. Južen, a dobro smučljiv sneg. Začudeno smo prečkali cesto, ki je prejšnja leta še ni bilo. In nato skočili čez zadnjo oviro na cesto proti Črnemu kalu. Borut nekoliko bolj elegantno, sam sem končal z glavo v snegu, Uroš pa bi me, z zlomljeno palico, skorajda posnemal. 

Preskok

Seveda je bilo vse prekopicevanje zgolj razlog za smeh. Drveli smo po cesti navzdol, tik pred parkiriščem so nas dosegli prvi žarki vzhajajočega sonca. Pivo, sladke praline, vse to nas je čakalo. Sledila je zgolj še analiza današnjega smuka, ki je bila povsem pozitivna. Kaj drugega pa bi bilo sploh mogoče pričakovati. 

Vzhod

Ko se praši ...

Od ponedeljka, ko sva šla s Tomažem na Triangel in več kot zadovoljna primigala nazaj do parkirišča, je minilo nekaj dni. Na spletnih kanalih so med tem prihajale novice o nenavadno slabih razmerah, trdi podlagi, skorji, nemogočih zavojih. Vseeno me je proti koncu tedna vleklo, da bi razmere preizkusil še sam. 

Skoraj polna luna nad Ljubeljem

Saj zgolj tako veš, kaj je res, kaj pa je zraslo v domišljiji bolj ali manj (ne)izkušenih turnih smučarjev. Pridružila sta se mi Borut in Uroš, ujeli smo se šele takrat, ko je na robu nekdanjega smučišča na Ljubelju svetlobo dajala zgolj luna. Na pobočju nad parkiriščem je bil poleg nekaj sankačev še teptalni stroj, ki je ravno pripeljal. Nam je vsaj malo poteptal pot, smo se nasmehnili in stopili navzgor. 

Teptalec nas je prehitel

Ko smo se vzpenjali čez prvo strmino je teptalec pripeljal za nami in nas prehitel. V kabini na zadnjem delu je imel nekaj oseb. Neverjetno. Luksuzna dostava do koče na Zelenici. Glede na nižjo stopnjo nevarnosti in (že) splazeno pobočje pod Spodnjim plotom smo suvereno zavili na servisno pot. Glede na sledi predhodnikov niti slučajno nismo bili edini. 

Pogled k sosedom

Teptalec je počival pred kočo, ko smo mimo njega zašibali proti Trianglu. Borutu, ki je bil spredaj, je začelo drseti, zato sva z Urošem hitro nataknila srenače. Na vrhu je malo popihalo, sicer pa je bilo prav prijetno. Luna je še vedno svetila, na polički vremenske postaje smo si naredili šank. Borut je razvajal z domačim smrekovcem, ravno prava osnova za vijuganje navzdol. 

Šank

Prvi zavoji po zvoženi, trdi podlagi, so bili odlični, tudi nadaljevanje proti Zelenici ni bilo nič slabše. Švignili smo mimo koče, naredili nekaj zavojev po povsem svežih, nedotaknjenih rebrcih. Toda najboljše nas je šele čakalo. Po progi teptalca smo v kratkih zavojih drveli proti Vrtači, za nami pa se je res bogato pršilo. Noge so bile utrjene, počitki nepotrebni, z zavoji smo nadaljevali brez prestanka vse do parkirišča. Kjer smo nadvse nadrobno analizirali tekoče razmere.  

Vrh Triangla

Slovo

Ker Tomaž odhaja na dolgo pot, vse tja do kitajske meje, je bil čas za slovo. Seveda formalno, s pivom v roki in pico na krožniku. Toda pred tem neformalno, s turnim smukom na že tolikokrat skupaj obiskanem hribu. Trianglu. Ko sva stopila na sneg, je bilo svetlobe še dovolj. Potem pa je z vsakim korakom proti koči Vrtača in naprej preko plazu proti Zelenici, bledela. Toda povsem ugasnila ni niti za trenutek. 

Na začetku poti

Luna, ki se z vsakim dnem bolj debeli, je bila tisto ogledalo, ki je v vesoljnih prostranstvih ujela sončno svetlobo in jo poslala na temno stran tretjega kamna od sonca. Meni se je poznala utrujenost dveh dni smučanja, začetek sezone, kondicija še vedno ni tista čisto prava. Zato sva se nekoliko več ustavljala, kljub temi fotografirala, kakšno rekla, razmišljala. 

Večeri se

Bilo je prav toplo, inverzija je naredila svoje. Sneg je bil nekoliko omehčan, vendar se je videlo, da bo po kompaktni snežni odeji smučanje uživaško. Koča je bila razsvetljena, vendar se nisva ustavljala. Saj mudilo se nama ni prav posebej, obirati pa se tudi nisva smela. Na grebenu sva pogledala k sosedom, tudi tam še niso spali, potem pa na vrhu ugotavljala, koliko časa sva hodila. 

Luna

Ko je Tomaž pogledal na uro, sem lahko zaključil zgolj … smrkelj tempo. Toda, kaj ni najpomembnejša dobra družba, gorski svet, bele širjave? Ne pa neko hitenje, podiranje rekordov, zbiranje številk za čim boljšo statistiko? Zagotovo. Toda kaj, ko to velikokrat pozabimo, se znova zaženemo, podiramo neke lastne, notranje meje, nabiramo številke. 

Pogled z vrha plazu

Z vrha sva odpeljala navzdol, sedaj z lučkami, saj svetloba lune za varno zavijanje ni bila več zadosti. Ko sva zavila nad kočo, sem hitro ugotovil, da bo tukaj imel Tomaž prednost. Skoraj dvajset kilogramov razlike se je ob predirajoči skorji še kako poznalo. Od vrha plazu navzdol pa je bila smuka res pravi užitek, motile so jo zgolj boleče noge. 

Pri sosedovih

Res potrebujem nekaj regeneracije, sem se tolažil. Tudi še potem, ko sem naredil zadnji zavoj, le nekaj metrov od parkiranega avtomobila. In sem vedel, da čaka zgolj še zadnje dejanje. Že prej omenjeno pivo. Pica. Klepet. Prijateljev. Sedaj pa lahko rečem zgolj še … Tomaž, srečno pot. In nasvidenje.  

Srečno!

Kobla

Je treba biti zgoden. Da te objame, v jutranjem mraku, samota. Le veter šepeta preko grebenov. In začutiš tisto pravo prvinskost bivanja. Šest je bilo, ko smo stopili na sneg pod Kozjim hrbtom, v temi zagrizli v prve strmine opuščenega smučišča. Z nežno sledjo svetlobe smo zagledali prvi del žičničarskega muzeja na prostem, ob vasi Ravne. 

Prebujanje

Čeprav vem, da sta spodnji sedežnici krajši, me deljenje na tretjine vedno zavede. Vodeč sem brez težav prisopihal do vrha srednjega dela smučišča, potem pa nekaj višje ob misli, da bi bili sedaj že na Trianglu, vendarle malo upočasnil. Na drugi strani doline so se nad obronki Pokljuke že videli očaki Julijcev, mogočni, beli. 

Vrh smučišča

Krajši postanki so bili nujni, za lažji vdih ali dva. Vsak izgovor za fotografijo, razlago, vprašanje, več kot dobrodošel. Končno se je pred nami, nad vedno bolj zaraščenim pobočjem, pokazal zavoj mimo velike vrtače, malo kasneje pa tudi vrh tretje sedežnice. Veter, ki je vlekel preko sedla, nas je porival proč. 

Kravja črna gora

Nismo se dali, nadaljevali smo še teh nekaj zadnjih metrov do vrha nekdanjega smučišča. Borut in Uroš sta pred vetrom pobegnila v hiško za vogalom. Prepričal sem ju, da je tista ob žičnici boljša. S stolom, mizo, grelcem, ki seveda ni več delal. Pridružila sta se mi, v miru in zavetju smo se pripravili za spust. 

V zavetju

Sneg je bil sprva spihan, nižje, kjer ga veter ni več mogel prenašati sem in tja, pa zvožen od očitno številnih predhodnikov. Kot slalomski velemojstri smo vijugali med grmičevjem, smrekicami. Na vprašanje, kje so vsi, smo odgovor dobili šele nižje. Sredi srednjega dela smučišča sta nam nasproti prišla prva dva, potem jih je bilo vedno več in več. 

Sonce

Noge so že kar bolele, ko smo končno ob robu ujeli nekaj zavojev v celcu. Da je bil spodnji del bolj ali manj rodeo, vzpon pod Kozji hrib pa čisto odveč, seveda ni treba posebej poudariti. Ravno tako kot tudi ne, da se je tudi ta turni smuk končal z obvezno analizo na parkirišču, ob pivu seveda.  

Borut v elementu

Je res star?

Sneg, ki ga je v prejšnji noči obilno nasulo, je obetal lepe zavoje v bolj ali manj nedotaknjeni belini. To je bilo treba izkoristiti. Ker v decembrskih dneh loviš tudi svetlobo, sva s Tomažem poiskala najboljšo rešitev. Smučišče Stari vrh še ni začelo z obratovanjem, plazov se tam ni bati, pobočja pa znajo biti za zavoje ravno pravšnja, nedotaknjena. Dogovorjeno. 

Snega je vedno več ...

Nekaj minut po tretji sva že stala na snegu, pri Grapi začela z vzponom. Lepa špura v spodnjem delu je dala vedeti, da prva vsekakor nisva, višje gori sva nadaljevala kar po sledeh teptalnega stroja. Dobro se je hodilo, nič vdiralo. Potem, ko sva preskočila cesto, je motila edinole še megla, ki se je privlekla od kdo ve kje. 

Rebrca, glej, rebrca!

Med razpravo o turni opremi, tisti, ki doma čaka in tisti, ki še prihaja, se je Tomaž na enkrat zavedel, da hodiva po rebrcih. Seveda se jim je moral ustrezno pokloniti, še sam sem naredil fotografijo. Za arhiv. Mimo Zaprevala sva hodila po znani progi do strmine, nadaljevala kar naravnost navzgor. Ravno pred zgornjo postajo žičnice sta dva pripeljala navzdol, se ustavila in pripravila za ponovni vzpon. 

Nad meglenim morjem

Zgornji del, pod štartno hiško, je torej najboljši. To nama je bilo takoj jasno. Midva volje za ponavljanje nisva imela, upanje, da ujameva še kakšno nedotaknjeno fliko, pa naju je gnalo naprej. Najprej sva šla malo po svoje, potem pa znova ujela špuro. Nad nama so se kazale flike jasnine, pod nama je bilo vedno bolj izrazito megleno morje. 

Je res star?

Ko sem prisopihal do štartne hiške, je bilo seveda vprašanje ali obrneva ali pa potegneva še do vrha. Tomaž je sledil špuri, ki pa je zavila v pobočja nad Raufnkom. Midva sva šla v drugo smer, prišla na vrh, ki je menda star, se tam nasmejana pripravila za spust. Tomaž je zlezel do štartne hiške, sam sem prečil po celcu spodaj. 

Lubnik nad meglenim morjem

Res se je še dalo najti nezvožene dele, puščati za seboj znano enakomerno sled. Hitro sva bila na vrhu smučišča, uvijala po rebrcih naprej. Po prečkanju ceste sva se čudila pravi koloni vzpenjajočih. Zavila sva levo in na zadnji strmini, tik nad Grapo, ujela še nekaj lepih zavojev. Prijetna družba, dobro izkoriščeno popoldne. Zadovoljna. Vsekakor.  

En, dva, tri, štart!

Triangel (kaj pa drugega)

Hja, smola pa takšna. Tomaž je javljal, da bo iz službe prišel okoli treh, kar se mi je zdelo nekoliko pozno. Zato sva se dogovorila, da pride za menoj na Ljubelj in me s svojo SF hitrostjo dohiti. Avtomobil sem na platoju zaril v sneg na pole position, skočil v pancerje, zakorakal navzgor. Niti ogrel se še nisem, ko je prišel klic. Crknil avto, ne bo me. 

Nekje je še sonce ...

Hja, ko bi vedela vnaprej … bi sedajle delila tiste milijone dobitne loto kombinacije. Šit hepens ali lepše, po domače, ko ima hudič tamlade … Kakorkoli. Z današnjim tajmingom sem ujel ravno luknjo med tistimi, ki so še užili nekaj sonca in pošihtnimi turaši, ki so ob decembrskem krajšanju dneva vedno bolj nočne ptice. 

Srečanje

Tako sem hodil sam, sem in tja je navzdol privijugal kakšen povratnik. Na plazu je nasproti pripeljala mladenka, se nasmejala, ko je videla, da jo fotografiram in skorajda opravičevala, da ji še ne gre prav dobro. Sem hitel zatrjevati, da uvija čisto solidno, kar je bilo tudi res. Odprašila je naprej navzdol, sam pa sem se malo po svoje vzpenjal proti vrhu plazu. 

Možje

Sledi predhodnikov so bile bolj ali manj zasute in težko sledljive. Pod osrednjim plazom sem gledal vzpenjajoče proti istoimenski grapi. Na začetku ožine so se ustavili, pripravljali za spust, vijugali navzdol. Sam sem nadaljeval mimo koče proti Trianglu. Na vrhu ni bilo gneče, eden je nekaj trenutkov po mojem prihodu odpeljal, spregovorila sva le nekaj besed. 

Zahod

Ko je za menoj prišel naslednji, sem bil tudi sam skorajda pripravljen na zavoje. Spustil sem se na levo stran, ujel še nekaj nezvoženih flik, preko njih potegnil lepe zavoje. Noge so ujele ritem, aklimatizacija počasi deluje. Prečil sem proti izteku Šentanca, se po plazu spustil navzdol. Veter je sicer premešal karte in bolj ali manj si vlekel edinstvene zapise po belini. 

Begunjščica

Pa vendarle se je pod napihancem čutilo sledi predhodnikov. Malo nad kočo Vrtača pa … se je začelo smučišče. Teptalec je danes progo že lepo uredil in tudi ob izzvenevanju dneva se je še našlo nekaj rebrc. Hitri zavoji, noge sem vedno bolj čutil. Ustavil sem se tik pri avtomobilskem prtljažniku, s širokim nasmehom na obrazu seveda.  

Pogled k sosedovim

Stari vrh

Res se je začela zima. Z Urošem sva malo premlevala, se odločala, dve možnosti sta bili v igri. Na koncu je prevladal Stari vrh, saj se dnevi, preden zaženejo smučišče, iztekajo. In je torej pršič v vrhnjem delu treba zvoziti, preden ga ne poteptajo ali ga, kar bi bilo še huje, ne odnese veter. Noč se je ravno dobro skrila pred prvimi sledovi svetlobe, stopanje jutru naproti. 

Jutranja zarja

Prijeten klepet, stopinje čez cesto, nadaljevanje mimo Zaprevala proti vrhu sedežnice. V strmini je drselo, snežni topovi so bruhali mešanico snega in ledu. Naravnost navzgor ni šlo več, štrikala sva sem in tja, nad kočo znova ujela odlično špuro predhodnikov. Izpred dni seveda, saj sva bila danes na celem pobočju sama. Ne navzgor, ne navzdol nisva srečala nikogar. 

Na drugi strani morja so domači kraji

Na vzhodu se je rdečila zarja, doline so bile pokrite z debelo odejo puhaste megle. Pri štartni hiški, kjer vsi obrnejo, sva nadaljevala naravnost, sledeč markacijam nad zgornjo postajo sidra prišla do najvišje točke. Uroš je bil sploh prvič tu gor. Snežne čipke, skozi drevesno črtno kodo se je prebijalo sonce. Hitre priprave, nekaj fotografij, smeh, kaj pa drugega. 

A to je vrh ... kdo bi si mislil ...

Spust navzdol, skozi gozd do štarta. In naprej, iščoč ne zvožena pobočja, zavoji, eden za drugim, enakomerno, za nama je ostajal jasen, dobro znan, podpis. Pod kočo sva nadaljevala tam, kjer ni bilo nastreljenega kložastega snega. Torej naravnost proti Zaprevalu, vsaj dokler je šlo. Potem pa levo, navzdol. Že sva švignila mimo vasi, pobočja spodaj so bila trda, hitri zavoji. 

Pršič

Pri cesti je Uroš ugotovil, zakaj imam stare smuči. Pa saj nekaj korakov po asfaltu nič ne škodi. Še zadnji zavoji, dobrih šesto višinskih metrov pod Starim vrhom sva bila spet na parkirišču. Zadovoljna vsekakor. Le še nekaj je manjkalo … pivo seveda. Saj zanj ni nikoli prezgodaj. In kovanje načrtov. Za nova srečanja, vzpone, vijugajoče spuste.  

Najini zavoji (levo)