Žmitkov špc

Saj Žmitkov špc ni ravno neka gora. Bolj skalni balvan. Vendarle pa je vreden vsakega obiska. Zaradi pogledov, družbe, dneva, ki je potem, ko se vrneš s tega, uro dolgega sprehoda, vendarle nekako bolje izkoriščen. Tokrat sva se na razglednik odpravila skupaj z Ajdo. Dan se še ni povsem prebudil, pobočja vršacev so bila še temna. 

Jutro nad Jezerskim

Storžič bolj na zahodu pa je rahlo zardel dal vedeti, da bo lep dan. Stopila sva mimo cerkve na prečno pot proti igrivemu potoku, kolovozu, kjer spomladi poganja lapuh, pozdravila kmeta, ki je že pridno pripravljal vse za delo novega dne. Izginila v gozd, sam sem skočil zdaj levo, zdaj desno. 

Pogled proti domu

Iskal gobe, pa razen nekaj lisičk, zraslih prav sredi poti, nisem našel prav nič takšnega, kar bi dajalo zaupanje, da je užitno. Ajda je hodila naravnost, zmerno, saj se nama prav hudo spet ni mudilo. Še nekaj malega vzpona, prišla sva v bolj kamniti svet, že je bila pred nama skala, najin vrh. 

Virnikov Grintovec

Lestev, dosti boljša od tiste, po kateri sem se vzpenjal ob prvem obisku pred leti, naju je dvignila do vrha. Pokukal sem, če je vpisni list še tukaj, potem pa sledil Ajdi do najvišje točke. Pozdravil sem Virnikov Grintovec, rahla meglica se je vlekla preko njegovega temena. Pomahal znanim kucljem nad Kokro, seveda tudi Storžiču tam v daljavi. 

Ajda na vrhu

Kamniti zid nad Ravensko in Makekovo Kočno je kot vedno zbujal občudovanje. Še hitra fotografija rdečih bunkic šipka, potem pa sem hitel za Ajdo proti lestvi. Med hojo proti Žmitku naju je na robu poti presenetila žaba. Nekaj časa je pozirala, da bi jo ujel v skoku, pa seveda ni bilo misliti. 

Žaba

Svetloba se je prelila preko skalnega zidu, z občudovanjem sva pogledala ta nekoliko čarobni prizor. Spet sva bila pri potoku, še vedno je skakal čez majhne skalne pregrade, nadaljevala mimo cerkve navzdol. Mene je čakal moped, Ajdo odhod v termalne kraje na krajši dopust. Srečno pot …

Svetloba se je prelila