Čez Marin hrib

Tako spotoma je bilo. Na poti proti domu, postanek, sprehod do že tolikokrat obiskane Gobovice. In še malo naprej. Se mi je le nekako zdelo prijetno, da se malo zmigaš za začetek dneva. In ugotoviš, če kosti že kaj škripajo, če te mišice še držijo, če je korak še vsaj malo prožen. Seveda pa je bil razlog tudi drugje. 

Kapelica

Nekaj skritih zakladov, ravno prav za začetek dneva. Ne toliko, da bi se prevzel, pretegnil, ne toliko, da bi tekel na vso moč. Parkirišče na prvem ovinku, le malo nad Oranžerijo, me je presenetilo. Zasedel sem zadnje mesto, torej je prijetni vzpon res zaželen cilj. Zložen pohod po znani stezi, z rahlim obvozom do Mengeške koče. 

Jutranje pregrinjalo

Še prej kratek postanek pri kapelici, od tam se preko travnikov vidi prav do doma. Grintovci so bili še odeti v puhasto pregrinjalo. Sonce se je ravno kobacalo nad njimi na nebesni svod. Koča je še spala, ko sem stopil mimo osličkov na pot proti Rašici. Med brskanjem po gozdu in ugotavljanjem, katera je tista prava smrekica, me je presenetilo lomastenje po gozdu. 

Sonce

Srna? Medved? Ali zgolj kakšen navdušen jutranji gobar. Skok preko električnega pastirja, steza me je popeljala preko travnika na katerem so se pasli konji. Vzpon na neizraziti Marin hrib, nato pa mimo Magarovnika do razcepa poti. Z njega sem se le rahlo vzdignil, do zadnjega današnjega zaklada. 

Dan se je naredil

Časa ni bilo več tako veliko, pa tudi sicer sem imel neko svojo računico. Zato sem pogledal pot naprej in se z mislijo … »drugič« … obrnil. Vračal sem se po isti poti, mimo konj, ki sta se še vedno mirno pasla in ju nisem pretirano zanimal. Osličkov, od katerih je eden zaspano legel na tla. 

Zaspanec

Po cesti, sedaj asfaltni, zaviti. Mimo gostilne, pod gradom. Z rahlim obvozom do križa. Ne ker bi hotel moliti. Temveč enostavno zaradi razgleda na Mengeš. Saj je že vredno, tako, za dušo. Še nekaj korakov, zašpilil sem klobaso, zadovoljen. Dan se je prav lepo začel.

Nad Mengšem