Jutranji Jakob je že klasika. Hiter vzpon zato, da se pospeši prekrvavitev in nekako pripravi na nov dan. Da se trdi sklepi zmehčajo, pljuča napolnijo s čistim zrakom. Da popustijo spone in se misli odlepijo od tal, poletijo nekam daleč. Da z višine opazuješ meglice, ki se lenobno vlečejo preko kotline, sončne žarke, ki počasi tipajo izza gora, pobožajo doline.
 |
Jutranji pogled
|
Da med starimi razbrazdanimi ostanki nekoč mogočnih dreves začutiš, kako majhen si. In skušaš uganiti, kdaj bo skozi zelene liste začela presevati svetloba. Seveda sem za vzpon izbral strmo pot, saj je prav, da telo dobi prave obrate. Vzpenjal sem se skozi gozd, samota me je objemala. Kot vsaka pot, prav vsaka strmina, se je tudi ta iztekla.  |
Francijeva bajta
|
Pri Francijevi koči sem za trenutek postal, misli so mi spet ušle v čase, ko sem v prvih letih svojega življenja prišel sem gor na opoldanski spanec. Kako je bilo takrat vse drugače. Kdo bi si mislil, kaj se bo zgodilo čez deset, dvajset, petdeset let? Da bo vse drugače, cel svet kot takšen. Saj je vendarle že Jakob takšen, da se ob slikah izpred let zgolj še nasmehneš. Danes je koča na istem mestu, drugačna, lepša, toda veliko bolj samotna.  |
Meglice
|
Stopil sem še nekaj korakov proti Iskri, koči ki ima že zgodaj odprta vrata. Niso me premamila. Za gozdnatim grebenom med Možjanco in Štefanjo goro je bilo še vse belo. Ljubljana in okolica sta se zbujali pod debelim meglenim pokrivalom. Mimo cerkve sem stopil navzdol. Saj ne, da me ne bi vleklo naprej. Toda prav je, da si človek postavi neke meje. In se nauči, da se jih tudi drži.  |
Storžič in Zaplata
|
Spuščal sem se, ubiral znane poti, kot bi mignil sem bil nad Podakom, tam zavil proti senčnici Josipine Turnograjske. Nekdo je ugotovil, da imajo določene točke posebno energijo. Povabil k njenemu zbiranju tudi druge. Ki slučajno pridejo mimo. Sam sem imel energije zadosti, stopil sem navzdol, do avtomobila. Cel dan je bil še pred menoj.
 |
Senčnica Josipine Turnograjske
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar