Vršič

Včasih je previdnost na mestu. Zamisel prijatelja je temu verno sledila, da je bila pravilna, pa se je pokazalo, ko smo še v temi stopali od Koče na gozdu proti Vršiču. Dvakrat je namreč v steni Prisojnika zagrmelo, otresla se je težkega južnega snega. Pršenje je ponehalo, sem in tja je zapihalo. Ni nas motilo preveč. 

Naš cilj

Hodili smo ob robu ceste, plug jo je dan poprej očistil do kopnega. Pri Tonkini koči je obupal, zato smo lahko naprej sledili zasneženi cesti, nad Erjavčevo kočo presekali ovinek in kot bi mignil prispeli na sedlo. Ki ima prav takšno ime kot dobrih sto metrov višji vrh. In ta je bil danes naš cilj. 

Pozor!

Stopili smo mimo Tičarjevega doma in nadaljevali do ostankov postaje vojaške tovorne žičnice. Vršič je bil namreč nekoč mejna postojanka in ta je zahtevala ustrezno oskrbo. Danes žičnice ni več, vojakov, ki bi stražili mejo tudi ne. Obdajala nas je samota, stopili smo še mimo Poštarskega doma, bolj slutili kot videli staro cesto, ki je nekoč peljala prav tu mimo in se vzpeli pod vrh. 

Pod vrhom

Prijatelja sta zavila najprej proti drogu, nato pa sledila mojemu namigu do najvišje točke. Veter si je tu res dal duška, prestavljalo nas je po skromni zaplati kopnega. Če bi bili le nekoliko lažji, bi morebiti poleteli. Kot Dorothy na poti v Oz. Pihalo je tako, da ni bilo prave volje niti za znani obred na vrhu. 

Prijatelja

Pustili smo ga za nekaj zavojev nižje, vedeli, da ima veter pravo moč le na najvišji točki. Kratek spust do droga, nato pa so si sledili zavoji po strmem pobočju v dokaj južnem snegu proti sedlu. Švignili smo mimo Erjavčeve koče, sledili cesti in se pri Tonkini koči sledeč predhodnikom zapodili v gozd. 

Naše sledi

Pa smo kmalu videli, da ne bo šlo več dolgo tako, sledi so zavijale narobe. Morali smo ubrati smer proti izhodišču. Iskali smo prehode, zašli v graben s potokom, ga dokaj uspešno prečkali in prišli na koncu prav tja, kamor smo želeli. Seveda zadovoljni, saj nam je uspela prava pustolovščina.

Nad Erjavčevo kočo