Suho ruš(ev)je

Jutro je bilo zgodnje. Prijatelja še bolj. Parkirala sta poleg mojega doma, deset minut prekmalu mi je odžrlo zajtrk. Nič zato. Saj je bil še cel dan pred nami. Glede na dokaj protislovne zapise o razmerah v teh koncih smo se odločili za preverjeno varianto in jo mahnili proti Suhemu Rušju (naj mi jezikoslovci oprostijo, mi smo vedno govorili tako). 

Prebujanje

Vzpon do Zelenice je seveda klasika, tokrat smo zgolj na razcepu kolebali levo ali desno. Ker je sneg jutranji hlad še držal v šahu, prejšnji dan pa se je tudi splazilo bolj ali manj vse, kar se je imelo namen, smo šli desno. Troje lučke se je vzpelo na sedelce in mimo koče, ki se je komaj dobro zbudila, nadaljevalo pod Možmi. 

Vrtača

Sledi predhodnikov so nas zanesljivo vodile v smeri balvana in naprej skozi krnico. Prijatelja sta ušla malo naprej, v vršni strmini sem ju ujel. Sneli smo smuči in nadaljevali peš čisto desno pod Vrtačo, do kamor je šlo. Med našim vzponom se je zdanilo, pogled na megleno morje spodaj in zarjo nad njim je bil kot vedno nekaj posebnega. 

Žleb

Zgornji krajši žleb je bil zelo trd, počasi smo se spustili skozenj. Nižje je bil sneg pomrznjen, široka pobočja so ponudila uživaško zavijanje. Ob vsej odjugi zadnjih dni se nam je prav smejalo. Zavoji so si sledili, valovali smo skozi krnico. Šele na strmem pobočju nad balvanom se je pokazala sled odjuge, prvič se je zgornja plast predrla. 

Prostranost

Prečka je bila seveda rodeo, drugega niti nismo pričakovali. Mesto, kjer so očitno dan poprej potekali tečaji, je bilo še posebej razrito. Po poteptanem snegu smo švignili mimo doma, spust navzdol po pomrznjenem in seveda prevoženem, kaj prevoženem, preritem snegu, je bil tresoč. 

Zavoj

Brez težav smo se pripeljali do parkirišča, seveda pa je bilo v spodnjem delu res treba linijo ubrati tako, da se na pot niso postavile kakšne skalne mine ali kopni odstavki. Končni zaključek je bil takšne, kot je edino lahko bil. Super začetek dneva in dan za spomine. 

Suho ruš(ev)je