Brda

Treba je bilo nekam drugam. Da se ne ponavlja. Zato smo večer poprej izglasovali Brda. In jo zjutraj tja tudi mahnili. V znani postavi. Saj je Janez seveda sredi noči sporočil, da mu ne bo zneslo. Smo kar nekako vedeli. Cesta, ki pelje od Mrzlega studenca je bila mestoma razrita. 

Novoletna smrekica

Nič čudnega, da je pred dnevi nekdo, ki je prav tu obtičal, moral prespati v avtu. Mi teh težav nismo imeli. Borut je suvereno parkiral pri spomeniku, stopili smo v noč. Lučke na glavah so osvetlile številne snežinke, ki so poplesavale nad nami. Sneženje je kmalu ponehalo, ali se je vreme izboljšalo, se nam ni sanjalo do vrha, saj nismo videli nič. 

Čipka

Sledili smo predhodnikom, stopinje so šle nekaj časa skupaj, pa spet narazen, iskali smo najbolj logično smer, štrikali preko strmega skoka. Nad njim se poti ločijo. Mi smo se usmerili proti dogovorjenemu cilju, sledi predhodnikov ni bilo veliko, pa še te so se kmalu nekam izgubile. 

Brda

Pred nami je bila nova strmina, drselo je, žrtev razmer je bila Uroševa palica. Navigacija nam je prišla prav, peljala nas je, kot je treba, malo levo, malo desno, pred nami, skoraj kot privid, se je pokazala divja kura. Še preden smo prišli dovolj blizu za posnetek, je pobegnila. Stopali smo mimo s sneženimi čipkami okrašenih smrek in že stali na vrhu. 

Zavoji

Ko se je prav tam zdanilo, je bilo jasno, da smo nekje v oblakih. Tako z razgledi ni bilo nič. Je bila pa smuka povsem solidna, čeprav pršič ni ravno »šprical do jajc«. Strokovni izraz, naj mi bo oproščeno. Na vrhnjih pobočjih je bilo nekaj centimetrov pomrznjenega snega, ki se je v manjših ploščah lomil pod smučmi. Pod njim je bila trda podlaga. 

Pred strmim delom

Nižje se je našlo tudi nekaj ugodnih zavojev v nečem, kar je bilo podobno pršiču, vendar bo morebitno pravilno opredelitev moral podati kakšen izvedenec. Mi vemo samo to, da je bilo nam fajn. Med smučanjem smo se držali desno, peljali tako brez ovinkov do koče. Luč v oknu je kazala, da se je že prebudila, pozdravit pa ni prišel nihče. 

Blejska koča na Lipanci

Nižje smo zavijali, kjer se nam je dozdevalo, da je najmanj zvoženo. Prestopili smo na zgornjo poseko, nato pa skozi znani gozd nadaljevali do avtomobila. Sneg v gozdu je bil pomrznjen, zato do tal ni šlo in kakšnega škripanja ni bilo slišati. Ko smo pripeljali nazaj, je bil naš avto še vedno edini, ravno pred odhodom pa je prikopal do parkirišča Berlingo. 

Prihod

Pa vendarle ne bi bilo nič narobe, smo se smejali na glas, če bi vsakdo glede na izkušnje o katerih smo lahko brali pred nekaj dnevi, žolno prižgal že doma, da ga skupaj z avtom najdejo, če se nekam zakoplje.