Tromeja

Tromeja ali Peč ali Ofen ali Monte Forno je seveda vrh, ki meji na tri sosednje države. Ki ima na severni strani, ki si jo lastijo sosedje Korošci smučišče, kjer so se učile, kalile in smučarsko znanje obnavljale vsaj tri generacije naše družine. Tako je bilo tudi ta vikend, ko smo na družinskem posvetu sklenili, da se gre pogledat, če žičnica še dela. 

Brana januarja 2018

Meni so seveda turne strmine ljubše in za premigati je tudi Tromeja čisto v redu. Zato sem že takoj zavil na dobro znano pot pod brano. Do nje sem prišel brez težav, po prestopu potoka pa se je hitro pokazalo, da bodo smuči morale v roke. Kopno je bilo vse do poti, pozimi sankališča (ko je dovolj snega seveda). 

Curek

Višje sem sledil predhodnikom. Je bilo najbolj udobno, čeprav sem tu hodil že tolikokrat, da mi je bil marsikateri zavoj dobro znan. V gozdu je bilo kopno še precej višje, šele ko sem prišel do spodnje postaje žičnice Stole je bilo toliko snega tudi med visokimi smrekami, da bi se dalo potegniti pristopno smučino ali potem tudi ujeti kakšen zavoj. 

Dobrač nad meglo

Proti vrhu sem jo mahal po desni strani travnikov, mimo koče in nato višje skozi pršič vse do vrha. Tam sem bil kar malo v dilemi. Smučišče res pripelje do parkirišča, toda zgornji travnik je obetal čudovite zavoje po nekaj centimetrih novega pršiča in temu se res nisem hotel odpovedati. In kako prav sem imel. 

Jest

Za seboj sem puščal lepo, enakomerno sled, vse do poti. Tej sem sledil, ubral malo svojo bližnjico pod žičnico Stole, prečil veliko poseko, kjer je bil pod pršičem pomrznjen, skoraj leden sneg in znova po cesti. Vse, dokler je šlo. Potem pa prestopanje, prenašanje in tako skoraj do travnikov nad Sovčami. 

Proti vrhu

Kjer sem spet ubral neko svojo bližnjico skozi gozd, pristal krepko na riti. Ki je preživela. O čemer nisem dvomil. In naprej do vrha otroške vlečnice ter ob njej nazaj do izhodišča. Rezultat? Nekje 31:28, se ve za koga. Bo moralo pasti tudi nižje spet nekaj snega, da bo tale tura res užitna.

Zavoji