Petelinjek

Ob razmišljanju kam se bo ta vikend usmeril turnosmučarski nos, je prišlo vabilo prijatelja z druge strani meje. Dobrač, toda ne pred deveto, ker na severni strani Karavank se vendarle ne vstaja prej. Toda kaj, ko ga je v soboto okupirala družina, v nedeljo pa so meni dekleta spisala na vozni red zgodnji odhod proti domu. 

Podklošter ponoči

Ni mi preostalo drugega, kot da prijatelju zagotovim, da greva na Dobrač zaprmej ob prvi priliki, sam pa si izberem rezervni načrt. Sovče so poleg Tromeje izhodišče za še en kucelj v bližini. Nekaj metrov višji Petelinjek, bolj ali manj po smučišču, saj časa za eksperimentiranje ni bilo.

Smučišče v zgodnjem jutru

Vsekakor mi tam proti jutru nekaj ni dalo spati, morebiti bioritem, bolj verjetno premlevanje o doživetjih na Dobraču iz vedno dobro zabeljene zgodbe, kot jo zna spisati zgolj Miha. In je prišla do mene sredi noči. Ali pa - najverjetneje - Gorenjske duše, ki se je hotela izogniti plačilu za pristopno smučino, kaj smučino, kar pobočje. 

Pogled z vrha

Ob vzponu pod zvezdami sem imel kaj veliko časa. Tako sem se ubadal s "filozofskim" premlevanjem, ki bi mu bila zavistna najbolj znana imena tovrstnega razmigovanja možganskih celic. O vsem mogočem. Zatopljen v misli sem komaj opazil, da so lučke pod menoj izginile, kmalu pa tudi tiste precej višje, naredil se je dan. 

Svečke

Hrib je še počival, gneča smučarjev se bo sem privalila šele čez dobro uro. Vršno pobočje je bilo najbolj smiselno peljati naravnost navzdol in nato ob gozdu po pršiču na precej mešani podlagi (pomrznjene smučine izpred dni). Torej rodeo ob špricanju pršiča na vsakem zavoju. Zanimiva kombinacija. 

Dobrač

Nižje pa seveda ne gre drugače kot ... prosim, da si pravoverni turni smučarji zatisnejo ušesa in zaprejo oči ... uživaško zavijanje po nedotaknjenih rebrcih vse do izhodišča. Dan se je komaj začel, pa sem ga že zabelil s takšnim lepim podvigom. Juhej.

Zavoji