Četrtič

Danes zgodaj zjutraj sem med vzponom, potem ko sva med potjo z Romanom prečrtala Hajneževo sedlo in na razcepu še Šentanski plaz, ravno razmišljal, da sem bil letos že trikrat na Trianglu ter bi se lahko pohvalil, da sem bil danes na Zgornjem Plotu. Na pa imam. 

Praznično

Znani turni smučar je ravno pred kratkim objavil, da bo sedaj ta vrh ob zmedi z imeni imenoval kar tako, kot se ga je očitno ime res prijelo. Torej se nimam kaj izmišljevati, bil sem (znova) na Trianglu in pika. Vzpon še v temi, zvezde v luknji med oblaki so kmalu izginile, zastor se je zastrl. 

Pod vrhom

Višje je začelo prav neprijetno pihati, sem in tja je prineslo pršič, da nisi prav vedel ali s prvega pobočja v bližini ali nekje z neba. Šla sva po servisni poti, kjer je teptalec preril plazovino, mimo speče koče, ki je z nekaj lučkami pred vhodom delovala vsaj malo praznično. 

Starec

Ločila sva se, sam sem jo ubiral po strmem pobočju, na vrhu sva bila znova skupaj, sama. Kaj veliko ni bilo gledati, saj je megla vse, kar je pogleda vrednega, zakrila. Tako sva le pripravila opremo in se spustila navzdol. Smuka na vrhu bolj rodeo kot kaj drugega, predvsem, ker je bilo v mešanici jutranje svetlobe in megle vse belo. 

Jasnina?

Od bližnjice nad kočo pa čisto presenečenje. Najprej lepi zavoji po napihancu, nižje doli, po nekdanjem smučišču, pa res uživaško zavijanje, vse do končnega zavoja prav pri avtomobilu. Seveda pa je bilo v spodnjem delu nekaj previdnosti potrebno zaradi na srečo dokaj redko posutega minskega polja. 

Uživač

Me je pa že med smuko presenetil Šentanc, dobro sem ga videl šele sedaj ob vračanju, ko se je že zdanilo. Še sreča, da nisva zavila nanj, v enem tednu se mu je podoba čisto spremenila. Kot bi se iz mladeniča spremenil v neprepoznavnega razbrazdanega in kosmatega starca. 

Minsko polje

Kakorkoli. Za današnji dan, na poti k sosedom na čisto nesmuške zadeve je bila tale smuka, kratka, a sladka, prava terna.