Srečanje

S prijatelji se je vedno lepo srečati. Toda tokrat sem se do mesta srečanja moral potruditi. Obetali smo si v roke seči na Starem Ljubelju. Zato sem potem, ko sem svoj dom prislonil ob kup snega na redkem prostem parkirišču, stopil na pot. Ta ni dolga, tudi prav visoko ne pripelje. Zato pa je toliko bolj zanimiva. 

Prihaja ...

Med hojo sem se čudil ostankom številnih plazovin, odjuga je očitno res naredila svoje. Težak sneg je s strmih travnatih pobočij med redkim drevjem zdrsel sledeč sili težnosti navzdol. Tako kot na sosednjem bregu. Opazoval sem plaz, ki je kot slap zagrmel čez steno nasproti mene. 

Zaključek plazu

Srečeval sankače, nekateri so se šele vzpenjali, drugi spuščali nasmejani navzdol. Pri koči sem dočakal prijatelja, on nas je povabil. Eden za drugim so kapljali še drugi, terasa se je polnila, klepet je preglasil drdranje agregata v hiški nedaleč proč. Počasi smo ostali sami, zagazili v sneg, proti Povni peči. 

Plazovina

Sneg je z višino naraščal, sredi grebena so nekateri obrnili, sedem, pravljično število, nas je nadaljevalo proti vrhu. Vedeli smo kod in kam, stare sledi so zgolj potrjevale, da smo prav. Veter je bril skozi krošnje dreves, tema nas je objemala, zgolj brleča svetloba lučk je dajala stvarem okoli nas obliko. 

Večeri se ...

Pod steno se je včasih vdrlo prav globoko, hodil sem spredaj, drugi so mi sledili. Še zavoj in že smo stali na vrhu, se smejali eden drugemu. Srečni, da je tu nov začetek, srečni zaradi utrujenosti, srečni, ker smo. Veter se nam je zdel kot stari znanec, prav rado viden prijatelj. Čas je tekel, treba je bilo nazaj, nekateri so nas čakali. 

Toplota

Previdno smo hodili po svojih stopinjah, vabila nas je toplota koče. Končno smo stali na njenem pragu, sedli v notranjosti na znano klop, zgolj za minuto ali dve. Nato pa že priganjali sani, naj le poskočijo navzdol, po strmini, skozi ovinke, vse do konca, tam pred tunelom, kjer je bil čas za zadnji klepet.

Na Povni peči