Sljeme

Sljeme je nenavaden hrib. Najvišji vrh Medvednice dejansko raste iz mesta. Tako si še trenutek prej sredi uličnega vrveža, naslednjega pa že uživaš v samoti gozdnih poti. Teh je veliko, do najvišje točke jo ubirajo s te in one smeri. Kdo jih je uhodil, včasih pove njeno ime, drugič lahko zgolj ugibaš. 

Vzhod

Midva sva se potem, ko sva štirikolesnik prislonila na najbolj primerno parkirišče, navzgor napotila po tisti, ki ima visoko številko 52 in bolj zveneče ime steza HPD. Hrvaškega planinskega društva. Potem ko je sonce zardelo nad obzorjem tam na vzhodu, sva se mimo jutranje zaspanega gostišča napotila čez brano. 

Križ

Malo po svoje sva se vzpela do poti in ji nato bolj ali manj verno sledila. Megleno kotlino sva pustila za seboj, vzpon je bil takšen, da nama ni bilo nič prevroče. Pri križu ob poti nisva pustila svojih molitev, raje sva jih posvetila duhu gozda, ki je nežno šepetal okoli naju. Na obronku se je odpiral pogled na vrh, kovinska špica je z njega prebadala nebo.

Sence

Iskanje naju je pripeljalo do mesta, kjer so nekoč meščani lažje zadihali, upajoč, da bodo bolezenske tegobe ostale nekje daleč za njimi. Danes je to poligon nespametnih iger, ki nekaterim dajejo občutek vrednosti. Midva tega nisva potrebovala. Poigrala sva se z nerazpočeno kroglico, nato pa stopala naprej, proti vrhu. 

Sanatorij

Pa sva pred njim zaokrožila še naokoli, malo po svoje, malo pa tako, kot je prav. Koči Runolist in Puntijarka sta bili kmalu za nama. Z njima pa tudi nekaj prijetnih srečanj. Ko nama je glava sivih las navrgla kup prijaznih misli. Da je bilo kar težko pobegniti naprej. Toda kaj, ko so bile najine noge nekoliko mlajše, korak bolj prožen. 

Sveta Mater Božja Sljemenska

Po slemenu, kot se imenu vrha pritiče, sva jo ubirala proti najvišji točki, vmes na kratko postala pri cerkvici iz skrila, sveti Materi Božji Sljemenski je posvečena. Pri stolpu nisva zdržala dolgo. Le za fotografijo, nič več. Nato pa sva se na drugi strani že spuščala navzdol. 

Megleno morje

Po smučišču, pa naokoli mimo nekdanjega rudnika do kapelice Sv. Jakoba. Za še en hiter postanek. Nato pa preskok na pot številka 50, ta naju je peljala navzdol, nazaj proti mestu, hišam, cestam, gneči in številnim lučkam adventnega časa.

Sv. Jakob

Kje so Turki?

Turki. So bili pred leti neprimerno bolj divji, kot so danes. Ko so še najbolj hude njihove žene, ob vreščanju na bazarju. Drveli so proti severu, ropali, požigali, pravi barbari. Seveda so bili kot vedno najbolj na udaru preprosti ljudje. Nič krivi, nič dolžni, pa zopet na tem, da bodo tepeni. Do njih je bilo seveda najlažje. 

Jutro

Graščaki so se skrivali za debelimi zidovi, na drugi strani širokih obrambnih jarkov. Posluha za pomoč podložnikom niso imeli. Ti so se morali znajti po svoje. Svoje borno premoženje so pobasali v cule in se umaknili na bolj ali manj utrjene gričke, v skrivne jame, naravne utrdbe, katerih imena še danes spominjajo na razburkane čase. 

Podoba raja

Takšna je tudi Turška jama. Tam, kjer se ravnina od jezera v Završnici že krepko vzpne v val, ki opljuskne nebo na vrhu Stola, je mesto, ki je ravno prav skrito, da ga ne opazi vsakdo. Naravni odprtini so človeške roke dodale obrambni zid in tako ustvarile trdnjavo, skoraj nedosegljivo na vrhu strmine, pod nedostopno steno. 

Pod Stolom

Danes do nje ni več tako težko priti, nekdanjo stezico nadelujejo v pravo pot. Po kateri smo se napotili tudi sodobni osvajalci. Premagali smo cesto, na ovinku zavili prav, previdno sledili stezici v zadnji strmini in obstali pred odprtimi vrati. Kar niso uspeli Turki, sta dosegla gospa s koso in seveda čas sam. 

Turška jama

Pokukali smo v notranjost, pobožali zidove, ki so nekoč predstavljali prestrašenim dušam toliko utehe in se sprehodili do razglednega čoka, ki je bil najboljši za oprezanje pred divjimi barbari. Še danes se od tu vidi daleč. In naprej. Če pustiš mislim, da odplavajo čez vidne ovire. 

Pogled s čoka na jamo

Poslovili smo se, pomahali dušam, ki morebiti še vedno krožijo tu okoli in nato ob stopanju po cesti navzdol čutili, da se je tudi tokrat premešala zgodovina. Bili smo kamenček, ki je vzvaloval mirno vodno gladino. Nekaj divjih časov smo odnesli s seboj, nekaj nas je ostalo v času topotanja konj, ognja, krikov, vročega železa.

Daleč se vidi

Nad Valvazorjem

Saj ne vem, kaj bi rekel. Kaj je bolje? Slediti uhojenim potem, markaciji od smreke do skale in tako naprej vse do zastavljenega cilja. Ali pa se daleč pred pravim odcepom prepustiti stezici, za katero se kmalu pokaže, da ne gre prav. 

Prebujanje

In nato ob lastni trmi šele lep seštevek minut kasneje ob kupčku poznanih kroglic ugotoviti, da ljubka stezica ni nič drugega kot gamsja stečina. In da si včasih dosti višji kot hrbet rogate živali. Ko se plazeč pod ruševjem prebiješ do globokega kamnitega grabna. 

Gamsji pogled

Prehod seveda nemogoč. Ja, tudi to se dogaja. Na poti iz čarobne Završnice na očake Karavank. Na srečo pa sem kmalu spet našel sled, ki je bila vedno bolj izrazita, porezan prehod med borovci pa mi je že dal lažje dihati. 

Jutro

Ta pustolovščina je bila za mano, nadaljevanje seveda druga. Na srečo so bili snežni le jeziki, prehodi čeznje pa nič kaj dobri. Zato je bilo bolje do razglednega slemena, visoko nad planinami, nato pa naprej proti Vajnežu. Prvo srečanje, ob križu. 

Ostanki tragedije

Zgolj toliko, da sem vprašal, kako je naprej. So le prišli iz prave smeri. Že sem iskal prehode naprej, čas za počitek je bil skopo odmerjen. Malo po poti, malo po snegu, po svoje. Saj ni bilo zahtevno. Že sem stal na vrhu, se prijetno pogovoril, nasmejal pripombi. 

Vajnež

Je bila res simpatična. Nato pa po snegu na pol dričal v sedlo, se vzpel in mimo koče z imenom pesnika spuščal do srečanja. Sem je bil kar vesel, ko sem se dričal navzdol po ledenih ostankih zgodnje zime. In prijetno klepetal, toliko si je vedno vredno povedati. 

Stol

Razgledi so bili še vedno nadvse domači. Koča je bila pri jutranjem odcepu, toda mir je zamenjala množica glasov. Vseh jakosti. Nisva se ustavljala, raje sva nadaljevala navzdol, srečanja so bila pogostejša, prijetna. S tistimi, ki so smrdeče mašine pustili daleč spodaj. 

Ožarjeno

Tam, kamor sodijo. In zgolj svoje lastne, zadihane, priganjali kvišku. Strmina se je iztekla na travnike, tam blizu jezera, kjer je bil te dni ... naš dom. Toda dan je bil šele na dobri polovici. Čakali so prijatelji, vabili, da se srečamo. Na nove dogodivščine. Zakaj pa ne. Ko je že tak dan. 

Meglena graščina

Kje so čarovnice?

Kateri hrib je tisti, kjer čarovnice najraje plešejo? Kjer je luknja, iz katere menda zvečer na svojih metlah odjezdijo po skrivnih pohodih. In od koder verjetno pričarajo meglice, ki se spustijo nad vodo Cerkniškega jezera, kadar ga sploh kaj je. Slivnica seveda, lahko dostopni kucelj, ki komaj dovoli, da se predihaš. 

Zbujanje

Ko v jutru debelo gledaš tekače, ki v temi prihitijo po spolzki in ledeni podlagi nasproti. In moraš na rdečico na vzhodnem obzorju še malo počakati. Pride šele takrat, ko pod nogami že škripa sneg, ki ga je začetek zime tako dobrohotno nametal na vrhnja pobočja. Da so se veje smrek nekje povesile globoko pod težo in ti zgolj bežen dotik strese mrzlo popotnico za ovratnik. 

Na poti

Tam na ozki gazi proti travniku pod vrhom. Do njega sva dve generaciji prišli naokoli. Okoli riti v varžet smo včasih rekli. Sem le hotel videti spomenik, še eno točko spomina na čase poguma. Takšnega z rdečo zvezdo seveda, ne enega novejših, ko se skuša zgodovina obrniti. In sledeč nekim novim, menda modernim smernicam, zapisati na novo. 

Očaki

Le še zadnji vzpon, po gozdu, čez kraški svet in do razglednega vrha. Po gazi, ki jo je že nekdo pred nama zapisal v sveži sneg. In sva ji le še verno sledila. Oblačni pokrov je ležal nad dolino, se bočil nad nama. Vseeno je bilo lepo pogledati naokoli. In nato iti počasi in previdno navzdol, do koče. 

Luna

S kratkim postankom za ogled čudne novotarije pred njo, nato pa naprej, skrbno stopajoč. Je bilo skoraj bolje malo po svoje, skozi prhki sneg. Ledene zaplate na poti so grozile, da odnesejo nogo in zagotovijo nič kaj nežen pristanek na zadnji plati. Nižje, kjer snega ni bilo več, je bila previdnost še toliko bolj na mestu. 

Obložene

Pa se ni kaj hudega zgodilo. Še strmi spust, zavoj in nato odvoj do parkirišča, kjer naju je čakal naš avto in dom. Še zadnji pogled, če kje nad nama kroži kakšna neprespana čarovnica, nato pa sva se že peljala v kraje, kjer čarovnic prav zagotovo ni.

Kje je jezero?

Popoldanski Lovrenc

Dan je bil tako lep, da bi ga bilo škoda pustiti kar tako, vnemar. Zato je bilo ob zgodnji vrnitvi z Jezerskega treba najti še nekaj za popoldan. Ne daleč, ne visoko, večer je bil blizu. Lovrenc se je vsiljeval kar sam od sebe. Ljubek cilj nad Bašljem, komaj, da se ti utrip do vrha kaj dvigne. 

Razgledi

In razgleden, kot je treba. Da misel zaplava, obleti ravnino ob Kokri, pomaha znanim gričem vse naokoli in se nežno spusti do doma. A zakaj bi enostavno, če se da pot zabeliti. Ko nanjo stopiš že skoraj v vasi, daleč pod najvišjimi parkirišči. In jo mahaš iz doline Bel'ce navzgor mimo Laškega vse do cerkvice. 

Osel

Prav tako smo naredili. Prvi del je bil ravno prav samoten, da se je dalo zdržati tudi ob glasnem klepetu številnih višje gori. Sopihajoč sva z Ajdo prehitevala pohodnike, babico pustila dokaj zadaj. Kar sva potem, ko sva sedla na klop ob cerkvici, visoko nad dolino, hitro obžalovala. 

Babica

Sladkorčki iz njenega žepa so namreč razveselili dan osličku na travniku. Midva pa nič. Se je predvsem mladost kar malo skremžila. Potem pa le stopila z menoj, šla sva v pomoč skupinici otrok, ki je begajoč po gozdu iskala tisto, za kar sem dobro vedel, kje je. Veselje je bilo veliko, tako da se je še nama malo smejalo. 

Lovrenc

Nasmeh je ostal na obrazu tudi, ko smo že stopili mimo cerkvice in preko sedla iskali pot do Gradišča. Malo po svoje, pot se je izgubila, mimo suhih trav. Skromna hiška, rob stene, pogled v globino soteske. Že večkrat smo bili tu, pa nas ta skala vedno presune. Sploh misel, da so na njenih skromnih pobočjih nekdaj živeli neki Ajdi. 

Pogled nazaj

Stopili smo navzdol, se previdno spustili mimo ostalin preteklosti in pristali nazaj na cesti. Mimo nas je priropotal smrdeči moped. Še preden smo se uspeli spustiti pod rob je bil že nazaj. Mrak nas je objemal, Storžič nad nami je žarel, spustili smo se do rečice, šumenje skakajočih kapljic nam je mahalo v slovo.

Storžič

Bistriški vintgar

Vse se začne na začetku. Pri kapljici. In nadaljuje pri zlivanju. Teku čez skale, prebijanju skozi sotesko in šumenju ob skoku v globino. Ki se izteče. Običajno. Nekje v daljavah, ko se vse položi, razlije. Do konca. Prej ali slej. Midva sva šla proti toku, se bližala začetku. Očitno nama je tako lažje. Nekako. 

Bistrica

Iskati presenečenja. Ki jih nikoli ne bi našla brez povabila. Čudesa preteklosti. Kamnolom davnih dni. Pohorski marmor. Zanimiv dostop. Saj je na drugi strani potoka. Skakanje iz kamna na kamen. In nato nadaljevanje navzgor. Da bi se našlo še kaj zanimivega. Slapovi. 

Kamnolom

Eden in drugi. Šum in Žleb in kup drugih vmes. Nekoliko nižjih. Nevrednih imena. Pa zato nič manj zanimivih. Hitečih. Mimo naju. Bila sva tam. Pripravljena. Na dogodivščine. Hiško. Počitek tu tako dobro dene. Ko zapreš oči, zaslišiš drdranje mlinskega kolesa, moko, ki se usiplje izpod težkega kamna. 

Šum

Štampoharja kako krepkih besed nadzoruje, opazuje. Tiste, ki so mimo mogočne Maroltove jelke prišli do njega. Pridelek svojih polj prelili v sipko osnovo kruha. Ki je dajal moč za korake po strmih senožetih. Preko katerih sem iskal poti, začudeno obstal sredi Urha in se spraševal, kje je tukaj cerkev. 

Žleb

Jo je kdo ukradel? Zadegal na hrbet in odnesel tja na rob, kjer se srečujejo poti? Kot mi je namignil domači glas. In prav tam sem jo našel. Se vrtel okoli nje kot mačka okoli vrele kaše, dokler mi niso prisluhi pokazali smeri. Vračal sem se proti domu, potapljal vedno bolj v preteklost. V tiste dni, ko so tu okoli z brega na breg stopale mogočne ajdovske deklice. 

Urh

Tam nad Ančnikom drobne žličke trgajo preteklost zemlji strmih pobočij. Kjer raste kostanj. Bogato in mogočno. V jeseni se skoraj moraš ustaviti in nabrati pest ali dve. Preden se v raziskovanju granitnih blokov spuščaš malo po poti in malo mimo nje navzdol. Do tja, kjer se vse začne. Kjer te čaka tisto, zaradi česar se je vredno vračati. Dom.

Gradišče

V skalah

Jutro je bilo zgodnje. Čisto pravo, takšno, kot nama je všeč. Ko sva stopala po cesti in ob avtomobilih, ki so kapljali mimo, sva razmišljala o prvenstvu. Ni bilo ogroženo, to sva vedela takoj, ko sva nad postajo žičnice ob razcepu po nekaj kolebanja zavila prav. In ob osamljenem možicu začela plesti nevidno pajčevino navzgor.

Jutro

Vse do golih pobočij, kjer so naju pozdravili nesporni gospodarji teh strmin. Prijazno sva jim pomahala iz daljave, nato pa sopihala navzgor skozi skalnati amfiteater pod Skuto in Tursko goro. Pred nama je bila nenavadna skulptura modernega bivaka, posedela sva v njem in pogrešala nekdanjo domačnost. 

Amfiteater

Saj mogoče detajli še niso dorečeni, sva se tolažila, ko sva se znova na prostem tresla. Mraz prihaja, veter ga je vlekel čez greben. Kamnita pot naju je pripeljala nad žleb, kateremu je ime posodila bližnja gora. In nama je bil očitno tako všeč, da sva se do njega vrnila še enkrat. Seveda z izbrano zbirko sočnih besed. 

V skalah

Ki je bila kar nekako na mestu. Kajti znova sva morala navzgor, tja do najvišje točke gore. In nato naprej, po drobljivi strmini, skozi sod brez dna, malo gor, malo dol, čez Kotliče. Prijetna srečanja, občudovanje volje mladega dekleta, ki je sama sopihala skozi skalni svet. In nato znova vzpon, prečenje, dolgo pobočje Brane. 

Nad bivakom

Na križišču sva seveda vedela, da nama zgolj platonski poljub mogočne gospe ne bo zadosti. Po melišču sva se vzpenjala do skal, naprej v smeri vrha, ki danes ni bil prav nič razgleden. Je bil že tak dan. Bolj meglen. Pa nič zato. Včasih ti šele takrat, ko pogled ne uhaja daleč, uspe pogledati vase. 

Sod brez dna

Spust do Kamniškega sedla, nato pa počitek. Skok do bab, to že mora biti. Nekako spada zraven. Pa čeprav so kamnite, saj drugih se tako bojim. Nato pa navzdol, ob prijetnem klepetu. Ugotavljanje, da se pot proti Kamniški Bistrici kar vleče. Če beseda ne da besede. Ali ne znaš kaj povedati samemu sebi. Saj je razumljivo. 

Meglena Brana

Bi bil čisto lep zaključek kolovratenja. Če ne bi bil tako hrupen. Dobro poplaknjeno veseljačenje že ne more biti tiho. So si mislili tisti, ki so razgrajali pri izviru. Nič nas ni vleklo tja. Pripovedovali smo si zgodbe, lepe trenutke ohranjali zase. Zavihali nos in si mislili svoje. Na poti. Proti domu. 

Kamniško sedlo

(Kamniška Bistrica – Bivak pod Skuto – Turska gora – Brana – Kamniško sedlo – Kamniška Bistrica)

Štajerske zvezde

Če kdo omeni Pohorje, se severozahodni konec naše dežele milostno namrdne. Blago gričevnatega sveta vendarle ne moremo šteti za kaj resnejšega, saj še prave strmine ne premore. Kje bi tam našel kakšen hrib ali celo goro. Vendar je takšno oholo razmišljanje seveda napačno, vse skupaj prava zmota. 

Pod oblaki

Kar verjetno najbolj vedo lisičke, ki se enkrat letno z vrtoglavo hitrostjo spustijo skozi vratica ene od tekmovalnih prog. Morebiti celo še bolj pohodniki, ki sopihajo navzgor, grizejo kolena in se sprašujejo, kdaj se bo že svet položil. Res je. Ne gre tukaj za višave Julijcev, strme stene Grintavcev ali prepadna pobočja Karavank. 

Razglednik

Toda štajerski ponos vendarle ni, da bi ga dajal v koš s prekmursko ravnico. Kdor ne verjame, naj poskusi. Midva sva že. Sopihala pod vzpenjačo navzgor, lovila in prehitevala pohodnike, ki so si vse skupaj zamislili bolj kot popoldanski izlet. Se ustavljala, splezala na kakšno drevo, da bi bila še višje, brskala po grmovju in iskala tisto, kar so nama tukaj skrili prijatelji. 

Tragedija

Tisto otroško navdušenje ob najdbi ostaja. Po prvem, desetem, stotem, tisočem. Hrup mesta je ostal zadaj, pozdravile so naju krave, ki so se mirno pasle in le včasih radovedno pogledale, kdo prihaja. Na vrhu, ko se svet že res položi in hrup ostane zadaj, sva stopila mimo cerkvice sv. Bolfenka gor proti razgledniku. 

Bolfenk

Pa seveda ne naravnost. Raje naokoli, malo po svoje, ob iskanju sledi, ki so bolj vabile k spustu kot vzponu. Lesene stopnice vodijo do ploščadi, kjer enostavno moraš postati. Vdihniti. In nato še nekajkrat. Kajti tam se tako lepo vidi. Ko se v dolini med ugašanjem dneva prižigajo lučke. Ki jih potem kot odsev neba opazuješ med spuščanjem nazaj v dolino. 

Čakajoč

Stopaš prav po sledeh lisičk. Seveda ne tako hitro, še manj elegantno. Pa zato s toliko večjim nasmehom na obrazu. Da bi se naslednji dan spet vzpel do vrha. Po drugi poti, sledeč novi zgodbi, iščoč zanimivosti. Bila sva pretresena ob jutranji tragediji. Kdo bi si mislil, še manj pričakoval. Zavijala sva vse do stika s sledjo prejšnjega dne. 

Obronki

Si omislila postanek pri vzpenjači, zgolj tako, za hiter oddih. In nato nadaljevala nočno zgodbo. Navzdol. Po poti lisičk. Nočna čarobnost je že zdavnaj izginila. Zamenjal jo je dan nad Štajersko prestolnico.