V skalah

Jutro je bilo zgodnje. Čisto pravo, takšno, kot nama je všeč. Ko sva stopala po cesti in ob avtomobilih, ki so kapljali mimo, sva razmišljala o prvenstvu. Ni bilo ogroženo, to sva vedela takoj, ko sva nad postajo žičnice ob razcepu po nekaj kolebanja zavila prav. In ob osamljenem možicu začela plesti nevidno pajčevino navzgor.

Jutro

Vse do golih pobočij, kjer so naju pozdravili nesporni gospodarji teh strmin. Prijazno sva jim pomahala iz daljave, nato pa sopihala navzgor skozi skalnati amfiteater pod Skuto in Tursko goro. Pred nama je bila nenavadna skulptura modernega bivaka, posedela sva v njem in pogrešala nekdanjo domačnost. 

Amfiteater

Saj mogoče detajli še niso dorečeni, sva se tolažila, ko sva se znova na prostem tresla. Mraz prihaja, veter ga je vlekel čez greben. Kamnita pot naju je pripeljala nad žleb, kateremu je ime posodila bližnja gora. In nama je bil očitno tako všeč, da sva se do njega vrnila še enkrat. Seveda z izbrano zbirko sočnih besed. 

V skalah

Ki je bila kar nekako na mestu. Kajti znova sva morala navzgor, tja do najvišje točke gore. In nato naprej, po drobljivi strmini, skozi sod brez dna, malo gor, malo dol, čez Kotliče. Prijetna srečanja, občudovanje volje mladega dekleta, ki je sama sopihala skozi skalni svet. In nato znova vzpon, prečenje, dolgo pobočje Brane. 

Nad bivakom

Na križišču sva seveda vedela, da nama zgolj platonski poljub mogočne gospe ne bo zadosti. Po melišču sva se vzpenjala do skal, naprej v smeri vrha, ki danes ni bil prav nič razgleden. Je bil že tak dan. Bolj meglen. Pa nič zato. Včasih ti šele takrat, ko pogled ne uhaja daleč, uspe pogledati vase. 

Sod brez dna

Spust do Kamniškega sedla, nato pa počitek. Skok do bab, to že mora biti. Nekako spada zraven. Pa čeprav so kamnite, saj drugih se tako bojim. Nato pa navzdol, ob prijetnem klepetu. Ugotavljanje, da se pot proti Kamniški Bistrici kar vleče. Če beseda ne da besede. Ali ne znaš kaj povedati samemu sebi. Saj je razumljivo. 

Meglena Brana

Bi bil čisto lep zaključek kolovratenja. Če ne bi bil tako hrupen. Dobro poplaknjeno veseljačenje že ne more biti tiho. So si mislili tisti, ki so razgrajali pri izviru. Nič nas ni vleklo tja. Pripovedovali smo si zgodbe, lepe trenutke ohranjali zase. Zavihali nos in si mislili svoje. Na poti. Proti domu. 

Kamniško sedlo

(Kamniška Bistrica – Bivak pod Skuto – Turska gora – Brana – Kamniško sedlo – Kamniška Bistrica)