Kje so Turki?

Turki. So bili pred leti neprimerno bolj divji, kot so danes. Ko so še najbolj hude njihove žene, ob vreščanju na bazarju. Drveli so proti severu, ropali, požigali, pravi barbari. Seveda so bili kot vedno najbolj na udaru preprosti ljudje. Nič krivi, nič dolžni, pa zopet na tem, da bodo tepeni. Do njih je bilo seveda najlažje. 

Jutro

Graščaki so se skrivali za debelimi zidovi, na drugi strani širokih obrambnih jarkov. Posluha za pomoč podložnikom niso imeli. Ti so se morali znajti po svoje. Svoje borno premoženje so pobasali v cule in se umaknili na bolj ali manj utrjene gričke, v skrivne jame, naravne utrdbe, katerih imena še danes spominjajo na razburkane čase. 

Podoba raja

Takšna je tudi Turška jama. Tam, kjer se ravnina od jezera v Završnici že krepko vzpne v val, ki opljuskne nebo na vrhu Stola, je mesto, ki je ravno prav skrito, da ga ne opazi vsakdo. Naravni odprtini so človeške roke dodale obrambni zid in tako ustvarile trdnjavo, skoraj nedosegljivo na vrhu strmine, pod nedostopno steno. 

Pod Stolom

Danes do nje ni več tako težko priti, nekdanjo stezico nadelujejo v pravo pot. Po kateri smo se napotili tudi sodobni osvajalci. Premagali smo cesto, na ovinku zavili prav, previdno sledili stezici v zadnji strmini in obstali pred odprtimi vrati. Kar niso uspeli Turki, sta dosegla gospa s koso in seveda čas sam. 

Turška jama

Pokukali smo v notranjost, pobožali zidove, ki so nekoč predstavljali prestrašenim dušam toliko utehe in se sprehodili do razglednega čoka, ki je bil najboljši za oprezanje pred divjimi barbari. Še danes se od tu vidi daleč. In naprej. Če pustiš mislim, da odplavajo čez vidne ovire. 

Pogled s čoka na jamo

Poslovili smo se, pomahali dušam, ki morebiti še vedno krožijo tu okoli in nato ob stopanju po cesti navzdol čutili, da se je tudi tokrat premešala zgodovina. Bili smo kamenček, ki je vzvaloval mirno vodno gladino. Nekaj divjih časov smo odnesli s seboj, nekaj nas je ostalo v času topotanja konj, ognja, krikov, vročega železa.

Daleč se vidi