Kje so čarovnice?

Kateri hrib je tisti, kjer čarovnice najraje plešejo? Kjer je luknja, iz katere menda zvečer na svojih metlah odjezdijo po skrivnih pohodih. In od koder verjetno pričarajo meglice, ki se spustijo nad vodo Cerkniškega jezera, kadar ga sploh kaj je. Slivnica seveda, lahko dostopni kucelj, ki komaj dovoli, da se predihaš. 

Zbujanje

Ko v jutru debelo gledaš tekače, ki v temi prihitijo po spolzki in ledeni podlagi nasproti. In moraš na rdečico na vzhodnem obzorju še malo počakati. Pride šele takrat, ko pod nogami že škripa sneg, ki ga je začetek zime tako dobrohotno nametal na vrhnja pobočja. Da so se veje smrek nekje povesile globoko pod težo in ti zgolj bežen dotik strese mrzlo popotnico za ovratnik. 

Na poti

Tam na ozki gazi proti travniku pod vrhom. Do njega sva dve generaciji prišli naokoli. Okoli riti v varžet smo včasih rekli. Sem le hotel videti spomenik, še eno točko spomina na čase poguma. Takšnega z rdečo zvezdo seveda, ne enega novejših, ko se skuša zgodovina obrniti. In sledeč nekim novim, menda modernim smernicam, zapisati na novo. 

Očaki

Le še zadnji vzpon, po gozdu, čez kraški svet in do razglednega vrha. Po gazi, ki jo je že nekdo pred nama zapisal v sveži sneg. In sva ji le še verno sledila. Oblačni pokrov je ležal nad dolino, se bočil nad nama. Vseeno je bilo lepo pogledati naokoli. In nato iti počasi in previdno navzdol, do koče. 

Luna

S kratkim postankom za ogled čudne novotarije pred njo, nato pa naprej, skrbno stopajoč. Je bilo skoraj bolje malo po svoje, skozi prhki sneg. Ledene zaplate na poti so grozile, da odnesejo nogo in zagotovijo nič kaj nežen pristanek na zadnji plati. Nižje, kjer snega ni bilo več, je bila previdnost še toliko bolj na mestu. 

Obložene

Pa se ni kaj hudega zgodilo. Še strmi spust, zavoj in nato odvoj do parkirišča, kjer naju je čakal naš avto in dom. Še zadnji pogled, če kje nad nama kroži kakšna neprespana čarovnica, nato pa sva se že peljala v kraje, kjer čarovnic prav zagotovo ni.

Kje je jezero?