Štajerske zvezde

Če kdo omeni Pohorje, se severozahodni konec naše dežele milostno namrdne. Blago gričevnatega sveta vendarle ne moremo šteti za kaj resnejšega, saj še prave strmine ne premore. Kje bi tam našel kakšen hrib ali celo goro. Vendar je takšno oholo razmišljanje seveda napačno, vse skupaj prava zmota. 

Pod oblaki

Kar verjetno najbolj vedo lisičke, ki se enkrat letno z vrtoglavo hitrostjo spustijo skozi vratica ene od tekmovalnih prog. Morebiti celo še bolj pohodniki, ki sopihajo navzgor, grizejo kolena in se sprašujejo, kdaj se bo že svet položil. Res je. Ne gre tukaj za višave Julijcev, strme stene Grintavcev ali prepadna pobočja Karavank. 

Razglednik

Toda štajerski ponos vendarle ni, da bi ga dajal v koš s prekmursko ravnico. Kdor ne verjame, naj poskusi. Midva sva že. Sopihala pod vzpenjačo navzgor, lovila in prehitevala pohodnike, ki so si vse skupaj zamislili bolj kot popoldanski izlet. Se ustavljala, splezala na kakšno drevo, da bi bila še višje, brskala po grmovju in iskala tisto, kar so nama tukaj skrili prijatelji. 

Tragedija

Tisto otroško navdušenje ob najdbi ostaja. Po prvem, desetem, stotem, tisočem. Hrup mesta je ostal zadaj, pozdravile so naju krave, ki so se mirno pasle in le včasih radovedno pogledale, kdo prihaja. Na vrhu, ko se svet že res položi in hrup ostane zadaj, sva stopila mimo cerkvice sv. Bolfenka gor proti razgledniku. 

Bolfenk

Pa seveda ne naravnost. Raje naokoli, malo po svoje, ob iskanju sledi, ki so bolj vabile k spustu kot vzponu. Lesene stopnice vodijo do ploščadi, kjer enostavno moraš postati. Vdihniti. In nato še nekajkrat. Kajti tam se tako lepo vidi. Ko se v dolini med ugašanjem dneva prižigajo lučke. Ki jih potem kot odsev neba opazuješ med spuščanjem nazaj v dolino. 

Čakajoč

Stopaš prav po sledeh lisičk. Seveda ne tako hitro, še manj elegantno. Pa zato s toliko večjim nasmehom na obrazu. Da bi se naslednji dan spet vzpel do vrha. Po drugi poti, sledeč novi zgodbi, iščoč zanimivosti. Bila sva pretresena ob jutranji tragediji. Kdo bi si mislil, še manj pričakoval. Zavijala sva vse do stika s sledjo prejšnjega dne. 

Obronki

Si omislila postanek pri vzpenjači, zgolj tako, za hiter oddih. In nato nadaljevala nočno zgodbo. Navzdol. Po poti lisičk. Nočna čarobnost je že zdavnaj izginila. Zamenjal jo je dan nad Štajersko prestolnico.