Popoldanski Lovrenc

Dan je bil tako lep, da bi ga bilo škoda pustiti kar tako, vnemar. Zato je bilo ob zgodnji vrnitvi z Jezerskega treba najti še nekaj za popoldan. Ne daleč, ne visoko, večer je bil blizu. Lovrenc se je vsiljeval kar sam od sebe. Ljubek cilj nad Bašljem, komaj, da se ti utrip do vrha kaj dvigne. 

Razgledi

In razgleden, kot je treba. Da misel zaplava, obleti ravnino ob Kokri, pomaha znanim gričem vse naokoli in se nežno spusti do doma. A zakaj bi enostavno, če se da pot zabeliti. Ko nanjo stopiš že skoraj v vasi, daleč pod najvišjimi parkirišči. In jo mahaš iz doline Bel'ce navzgor mimo Laškega vse do cerkvice. 

Osel

Prav tako smo naredili. Prvi del je bil ravno prav samoten, da se je dalo zdržati tudi ob glasnem klepetu številnih višje gori. Sopihajoč sva z Ajdo prehitevala pohodnike, babico pustila dokaj zadaj. Kar sva potem, ko sva sedla na klop ob cerkvici, visoko nad dolino, hitro obžalovala. 

Babica

Sladkorčki iz njenega žepa so namreč razveselili dan osličku na travniku. Midva pa nič. Se je predvsem mladost kar malo skremžila. Potem pa le stopila z menoj, šla sva v pomoč skupinici otrok, ki je begajoč po gozdu iskala tisto, za kar sem dobro vedel, kje je. Veselje je bilo veliko, tako da se je še nama malo smejalo. 

Lovrenc

Nasmeh je ostal na obrazu tudi, ko smo že stopili mimo cerkvice in preko sedla iskali pot do Gradišča. Malo po svoje, pot se je izgubila, mimo suhih trav. Skromna hiška, rob stene, pogled v globino soteske. Že večkrat smo bili tu, pa nas ta skala vedno presune. Sploh misel, da so na njenih skromnih pobočjih nekdaj živeli neki Ajdi. 

Pogled nazaj

Stopili smo navzdol, se previdno spustili mimo ostalin preteklosti in pristali nazaj na cesti. Mimo nas je priropotal smrdeči moped. Še preden smo se uspeli spustiti pod rob je bil že nazaj. Mrak nas je objemal, Storžič nad nami je žarel, spustili smo se do rečice, šumenje skakajočih kapljic nam je mahalo v slovo.

Storžič