Bistriški vintgar

Vse se začne na začetku. Pri kapljici. In nadaljuje pri zlivanju. Teku čez skale, prebijanju skozi sotesko in šumenju ob skoku v globino. Ki se izteče. Običajno. Nekje v daljavah, ko se vse položi, razlije. Do konca. Prej ali slej. Midva sva šla proti toku, se bližala začetku. Očitno nama je tako lažje. Nekako. 

Bistrica

Iskati presenečenja. Ki jih nikoli ne bi našla brez povabila. Čudesa preteklosti. Kamnolom davnih dni. Pohorski marmor. Zanimiv dostop. Saj je na drugi strani potoka. Skakanje iz kamna na kamen. In nato nadaljevanje navzgor. Da bi se našlo še kaj zanimivega. Slapovi. 

Kamnolom

Eden in drugi. Šum in Žleb in kup drugih vmes. Nekoliko nižjih. Nevrednih imena. Pa zato nič manj zanimivih. Hitečih. Mimo naju. Bila sva tam. Pripravljena. Na dogodivščine. Hiško. Počitek tu tako dobro dene. Ko zapreš oči, zaslišiš drdranje mlinskega kolesa, moko, ki se usiplje izpod težkega kamna. 

Šum

Štampoharja kako krepkih besed nadzoruje, opazuje. Tiste, ki so mimo mogočne Maroltove jelke prišli do njega. Pridelek svojih polj prelili v sipko osnovo kruha. Ki je dajal moč za korake po strmih senožetih. Preko katerih sem iskal poti, začudeno obstal sredi Urha in se spraševal, kje je tukaj cerkev. 

Žleb

Jo je kdo ukradel? Zadegal na hrbet in odnesel tja na rob, kjer se srečujejo poti? Kot mi je namignil domači glas. In prav tam sem jo našel. Se vrtel okoli nje kot mačka okoli vrele kaše, dokler mi niso prisluhi pokazali smeri. Vračal sem se proti domu, potapljal vedno bolj v preteklost. V tiste dni, ko so tu okoli z brega na breg stopale mogočne ajdovske deklice. 

Urh

Tam nad Ančnikom drobne žličke trgajo preteklost zemlji strmih pobočij. Kjer raste kostanj. Bogato in mogočno. V jeseni se skoraj moraš ustaviti in nabrati pest ali dve. Preden se v raziskovanju granitnih blokov spuščaš malo po poti in malo mimo nje navzdol. Do tja, kjer se vse začne. Kjer te čaka tisto, zaradi česar se je vredno vračati. Dom.

Gradišče