Desetič

Tradicija velja. Vsako leto se geolovci v aprilu eno izmed nedelj vzpnemo na Šmarno goro, točno ob dvanajstih po šmarnogorskem času. Kar pomeni, za nepoznavalce, pol ure prej. Od kod tako nenavadno štetje časa? Legenda pripoveduje, da so nekoč Turki ropali po teh krajih, sline so se jim pocedile tudi po Šmarni gori, kamor so se v stiski zatekali prebivalci bližnjih krajev. 

Turki prodirajo? Ne, zgolj Lars leze iz grmovja pri prvi točki!

V 15. stoletju je bilo namreč okoli cerkve zaradi turških vpadov zgrajeno obzidje. V času preteče nevarnosti so se okoličani zatekli za varne, debele zidove šmarnogorskega tabora, še prej pa so na bližnji Grmadi zažgali kres in ustrelili z možnarjem ter tako sporočili na Gorenjsko, da se bliža turška vojska. 

Šef

Kakorkoli. Turki so se dogovorili, da bo prva skupina pozvonila v zvoniku, ko osvoji vrh. Če pa do dvanajstih ne bodo premagali branilcev šmarnogorskega obzidja, potem naj pridejo na pomoč ostale čete. Domačini so izvedeli za sovražnikov načrt in sami pozvonili poldne že ob pol dvanajstih. Za Turke je bil to znak, da je gora že zavzeta, zato so se ostale čete na pol poti obrnile. 

Razgled z Grmade

V spomin na čudežno rešitev zvoni na Šmarni gori poldne še danes ob pol dvanajstih. No, kakorkoli. Legenda gor ali dol. Midva z Larsom sva se dobila že ob pol devetih, kdo je bil kriv, da sva narobe izračunala čas, pa nisva mogla ugotoviti. Mogoče je to nekakšen vpliv nenavadnega merjenja časa na tej romarski gori. 

Pri Turkovi kapeli

Predviden dvourno vzpon z obiskom štirih točk, kjer se skrivajo srečke za srečolov, sva namreč nevede raztegnila na tri ure. Iz Šmartnega sva zašibala do prve točke pri Tacenski kapelici, malo pod kapelico Matere božje pri Turškem kopitu srečala Igorja in nekaj višje našla drugo točko. Za tretjo sva že vedela, da je pod Grmado. 

Organizatorji

Od nje sva se spustila do Poti svobode in prišla pri kužnem znamenju še do četrte točke. Tam sva tudi že pogruntala svojo napako pri računanju časa, zato sva ob njegovi preobilici stopila po sicer še vedno zaprtem delu Poti svobode do Turkove kapele in od nje na vrh. Tam pa se je seveda vedno več dogajalo. 

Geolovci

Prihajali so prijatelji, klepetali smo, se smejali, poskusili baklavo, dobili spominskega hroščka, nagrade v žrebanju. Ko je dogodek po skupinskem fotografiranju počasi izzveneval, sva se odpravila z Larsom po Partizanski stezi navzdol. Še eno lepo srečanje, sva si bila enotna, vredno je bilo priti. Mogoče nama uspe tudi naslednje leto ...

Pogled s Šmarne gore