Jutro je bilo res zgodnje, veliki kazalec je kazal četrt čez, mali je povedal, da peto uro. Ko sem stopil v temo, lučka je osvetljevala znano pot proti Osolniku, od nje sem se odcepil levo in prečil preko mostu potok. Mir, tišina, vse dokler se nisem spustil v graben. Na levi sem bolj slišal kot videl igrivo vodo, ki je preko skalnih skokov hitela v dolino Ločnice. Še vedno je tekla tudi po poti.
 |
| Slap |
Ob razmišljanju, če v te konce kdaj zaide tudi kakšen medved, sem se vzpenjal mimo slapu, nad njim strmo skozi gozd do travnika, mimo osamljene, bolj ali manj zapuščene domačije sem prišel na makadamsko cesto. Še pred Domom na Govejku sem sledeč ozki stezici čez travnik ubiral korake navzgor, do križa.  |
| Dan se počasi prebuja |
Počasi se je danilo, lučko sem ugasnil, stopil prečno skozi gozd, na razcepu malo razmišljal, kam vodi gornja pot, potem pa preverjeno nadaljeval brez vzponov vse do goličave, ki pride prav na vrh Gontarske planine. Sonce še ni vzšlo, se je pa na zahodu rob obzorja že obarval rdečkasto. Na vrhu sem hitro našel skritega hrošča, seveda prav nič živega, še pravega ne.  |
| Barve |
Kitajski proizvod, kaj pa drugega. Je bil pa v njem vpisni list, vanj sem se vpisal prvi, zaokrožil še čez najvišjo točko, v gozdu, nerazgledno, postal pri klopi in vpisni knjigi malo nižje. Sonce je vzhajalo, ko sem že stopal navzdol, za grmom sredi največje strmine presenečeno uzrl obraz prijatelja, ki je sopihal navzgor. Nasmejala sva se eden drugemu, rekla marsikaj o tem in onem.  |
| Sonce se je prebudilo |
Potem se je njemu že mudilo, do najvišje točke in še naprej, meni pa v drugo smer, navzdol, čas, odmerjen za današnji pohod, je bil kaj skopo odmerjen. Prečka je bila hitro za menoj, pri križu nad Govejkom je sonce že močno svetilo, dan je bil rojen. Stopal sem naprej proti potoku, ob igrivi vodi navzdol, do Govejskega grabna in ceste. Lep jutranji pohod je bil, takšen, za dušo, za spomin.
 |
| Križ nad Govejkom |
Ni komentarjev:
Objavite komentar