Nenavaden ribolov

Z Larsom in Juretom smo se že dobrega pol leta dogovarjali za dan na avstrijskem Koroškem. Sam sem predlagal, da gremo, ko ne bo več snega in preden drevje ozeleni. Začetek aprila je bil s svojimi visokimi temperaturami skorajda skrajni čas, zato smo v petek, ki je obetal sončen dan, zgodaj zjutraj odpeljali proti Jesenicam. 

Nad vasjo Heiligengeist

Skozi smrdljivi karavanški predor smo prišli k sosedom na senčno stran Alp, peljali do Beljaka in nad njim zavili v dolino na severni strani Dobrača. Ustavili smo na parkirišču nekdanjega smučišča v kraju Heiligengeist, od tam stopili mimo zadnje kmetije še malo v breg, potem pa odvili na krožno pot. 

Hundsmarhof

Makadamski cesti smo sledili proti Hundsmarhofu, vmes na visokih mestih kot pravi ribiči lovili škatlice, ki so omogočale vpis. Snega ni bilo seveda nikjer več, dnevne temperature pa so zgolj še rasle. Tudi pogled v daljave je na posameznih vrhovih pokazal le še nekaj malega beline, zime je očitno res konec. 

Nenavaden ribolov

Nekoliko smo se spustili, zavili nazaj in se po nekaj uspešno odlovljenih škatlicah še enkrat vrnili do poseke, kjer ene od škatlic tudi ob tokratnem iskanju nismo uspeli najti. Očitno so gozdarji podrli tudi smreko, na kateri je bila obešena. Med hojo je bil objavljen nov zaklad, zato smo se po vrnitvi na parkirišče hitro zbasali v avto in odpeljali do Bad Bleiberga. 

Pogled na Dobrač

Nad krajem smo peljali do vhoda v rudniški jašek Markus. Straži ga pravi pravcati zmaj. Razgledali smo se, še posebej lep je bil pogled na Dobrač. Po postanku v lokalni trgovini smo odpeljali do Fellacha in nad njim začeli po makadamski cesti ubirati skorajda pravljični krog. Vsaka škatlica je posvečena eni od klasičnih pravljic. 

Zakladolovca

Hitro so bile najdene, tudi bonus smo uspešno izračunali in se vpisali. Še dva izziva, štirje dodatni malo naprej. Vse smo uspešno našli. Sledil je premik do Zilje, ob njej teče lepa sprehajalno kolesarska pot, sledili smo ji in uspešno našli vse zastavljeno. Je bila pa pot kar dolga, prehoditi smo jo morali v obe smeri. 

Pohod ob Zilji

Midva z Larsom sva imela približno enak tempo, Jure je moral včasih ubrati tek, da ni preveč zaostal. Dan se je nagnil v večer, premaknili smo se preko Korenskega sedla na slovensko stran, v Kranjski Gori našli še hišo Kekčevega očeta, povečerjali pico, potem pa že v temi peljali proti domačim krajem, Ljubljani.

Važič