Mrežce

Pa so tudi Mrežce prišle na vrsto. Kar verjeti nisem mogel, ko je dan prej, prav pred odločitvijo kako in kam, prišlo obvestilo o dobrih razmerah. Seveda sem ga raznesel naprej, do prijateljev. Odločitev potem ni bila več težka. Takšno je bilo morebiti zgolj vstajanje, še pred četrto uro zjutraj. 

Na vrhu

In začetek hoje, skorajda sredi noči. Da smo bile samotne duše na hoji proti Lipanci, je bilo jasno. Pa tudi v Blejski koči se je življenje šele prebujalo. Smo sklepali po luči, ki je presevala skozi okna. Sledili smo nekomu, ki je proti vrhu hodil dan poprej. Včasih smo se kar malo spogledali, ko se nam je zdelo, da zavijamo nekoliko čudno naokoli. 

Macesni

Pa je bil mogoče zgolj občutek. Videli tako ali tako nismo nič. Do tistega trenutka, ko smo prišli na megleni vrh. Takrat se je prižgal dan, zagledali smo obrise bogato obloženih smrečic naokoli, znanega smerokaza. Snega je bilo več kot dovolj, pripravili smo se na spust, opravili nam tako znani obred, nato pa previdno zavili po pobočju. 

Pod Lipanco

Pršičili smo, puščali za seboj dobro vidno sled. Macesni so se občasno otresli nekaj snega. Pobočje nad Lipanco, prišli smo pod meglo, koča je bila videti prav tako zaspana kot ob vzponu. Ravno smo se podpisali v deviško pobočje, ko je tam nad gozdovi, na obrobju Pokljuke, pod oblaki pokukalo sonce. 

Podpisi

Čudovit prizor, obložene smreke so svoje številne roke obnemoglo spustile ob deblu navzdol. Ujeli smo najbolj direktni graben, sam sem preskočil veliko skalo, ki se mi je postavila na pot. Še nekaj zavojev po veliki poseki, nato pa navzdol, v smeri spomenika. 

Jutro

Nič ni škrtalo, pravi užitek je bilo iskati neko svojo linijo. Na parkirišče smo prišli ravno, ko so tja pripeljali tisti, ki bodo prvi pogledali naše podpise. Zgolj nasmehnili smo se. In se počasi odpeljali dnevu naproti. Po takšnem začetku ne more biti drugega kot dober.

Bogato obloženo