Triangel ... tretjič

Vedel sem, da je od deviškega pršiča ostalo bore malo. Toda kaj, ko je prijatelj, ki je komaj zakorakal v svet turnega smučanja, želel na smuko, čas pa je bil omejen. Ko je tako, da loviš dan pred službenimi obveznostmi, ni druge rešitve kot dokaj zgodnji odhod od doma in cilj, ki je skorajda na dosegu roke. 

Jutranji pogled na belo Vrtačo

Triangel je vsekakor takšen. In čeprav sem letos na tem vršičku nad Zelenico stal že dvakrat, je bil povsem logična izbira. Bila je še tema, ko smo stopili na pot, pridružil se nama je še njegov sin. Stopali smo proti prvi koči, odločil sem se, da ob zapisani nevarnosti za plazove ne gremo po servisni poti. 

Zardevanje

Zato smo šli kar po nekdanjem smučišču, vedno bolj strmo je postajalo. Sam nisem imel težav, šel sem naravnost navzgor. Prijateljema ni šlo tako dobro. Zato sta kmalu začela zavijati malo sem in malo tja, ostala nekoliko zadaj. Koča je samevala, iz dimnika se ni nič kadilo. 

 Begunjščica

Vršno pobočje je bilo takšno, kot sem pričakoval. Zvoženo, shojeno presmučano, podolgem in počez. Vendar pa je bila hoja po začrtani poti prav prijetna, kot bi mignil sem stal na najvišji točki in ob pripravi opreme pogledoval navzdol, kdaj bomo znova skupaj. Bila sta kmalu za menoj, prvič tu gori. 

Prebujanje

Jutro se je prebudilo, tam za gorami, razbrazdanim strmim razom, je posijalo sonce. Osvetlilo vrhove gora naokoli, osvetlilo je nas. Še hiter pogled vse naokoli, nato pa začetek spusta, po levi strani, kjer se je še dalo ujeti zavoj ali dva v pršiču. In nato malo nad kočo nepričakovano srečanje. 

Pogled na vrh

Bilo bi prav prijetno, če bi bila le prilika drugačna. Zavoji navzdol, odmik od poteptane proge je hitro razkril kakšno mino pod vseeno dokaj uborno snežno odejo. In nova srečanja, tudi med tednom pobočja nad Zelenico ne bodo samevala. Še hiter pogled na prevoženo pot, nato pa že slovo od zasneženih pobočij, mudilo se je, obveznosti so klicale. Toda smejalo se nam je, saj smo vedeli, da smo ujeli najlepši del dneva.

Prvi zavoji navzdol