Zvoh

Spet je bilo zgodnje jutro. Sam sem pripeljal do zaspanih travnikov smučišča, ki se letos še ni zbudilo. Nobeden ob žičničarjev ni stopil iz toplega zavetja, ko sem se začel vzpenjati. Svetlobe še ni bilo, svečavo mi je dajala zgolj lučka na moji glavi. Pa saj ni bilo kaj iskati, pobočja so mi dobro znana, hitel sem proti vrhu. 

Križ na vrhu

Ko se je že obetal dan, malo preden sem se potopil v meglo, ki je ovijala moj cilj, so mimo mene pripeljale snežne sani. Pomahal sem, nato pa zavil levo, naravnost navzgor. Tema se je umikala belini, videlo se je še manj kot prej. Stopil sem mimo praznih sedežev, ki so kot neki čudni zveriženi biseri viseli na svoji jekleni vrvici. 

Tiha dolina

In se ob zalogovniku vode za bruhajoče topove usmeril proti lesenemu križu, ki zadnja leta označuje najvišjo točko. Za menoj ni bilo nikogar. Izpod uborne snežne odeje so gledale posamezne skale, borovci. Pripravil sem se na spust, zavil navzdol, videlo se je komaj kaj. Belo spodaj, zgoraj, povsod. 

Movemberman

Šele na razpotju smučarskih prog so se prikazale smreke, še malo nižje se je videlo že skorajda vse. Prvo srečanje, prijazen pozdrav. Spust mimo Tihe doline in nasmeh ob lesenem možaku. Movemberman. Sem se nasmehnil sam pri sebi. Tako košati so bili njegovi brki, da o bradi ne govorimo. 

V škrlat odeti

Zadnje pobočje je bilo pravi užitek, zavoji so si sledili, eden za drugim. Takšni, za katere bi skorajda najraje videl, da jih ne bi bilo konca. Toda neskončnost je za nas zgolj čuden pojem, sami smo vedno omejeni, v vsem vidimo začetek in konec. Tako je tudi tu prišel zadnji zavoj. 

Puhasti oblački

Zgolj še pogled na današnjo pot, kolikor sem jo videl pod meglenim pokrovom. In začarane špice naših najvišjih očakov, danes odetih v jutranje škrlatno ogrinjalo. Nato pa navzdol, v vsakdan. Mimo Jezerc, kjer je sonce barvalo puhaste oblačke in pobočij pred Stiško vasjo, od koder je bil Storžič prav takšen, kot v resnici je. Čudovit.

Jutranji Storžič