Triangel drugič

Zgodaj zjutraj se v hribih dela dan. Ko doline še spijo, se nad najvišjimi vrhovi priplazi prva sled svetlobe. Sonce, ki se komaj kobaca izpod odeje ali kovtra, kot rečemo po domače, s svojim zehanjem oblake obarva rdečkasto. Če si takrat nekje tam zgoraj, na zasneženih pobočjih večjega ali manjšega kuclja, ves zadihan po napornem vzponu, moraš globoko vdihniti ostri zrak. 

Luna se počasi poslavlja

Kajti le tako lahko res začutiš dan, globeli okoli, skalne špice, življenje znotraj samega sebe. Obvezen obred. Vsekakor preden se spustiš navzdol in svetlobo poneseš tudi tja, kjer se še niso zbudili. Tudi tokrat je bilo tako. Noč je še bila, ko sva stopila navzgor, svečavo je dajala skorajda polna luna. 

Zardevanje

Jaz s smučmi, ona s sankami. Noč je počasi umirala, rob dneva ni bil daleč. Že na servisni poti se je videlo vse naokoli, pogled je božal zgolj s cukrom poštupana drevesa. Na zadnjem pobočju nad Zelenico je še luna, tam ob Vrtači, ugasnila. Že je bila tukaj rdečica, vrhovi vse naokoli so sramežljivo zardevali. 

Sonce se je zbudilo

Pri koči je očitno še vse spalo. Ali pa je bila prazna. Kajti okna so ostala temna, iz dimnika se ni nič kadilo. V čudoviti kulisi rojevajočega dneva sem prisopihal na vršno točko. Vrh Ljubeljščice, Triangel, Zgornji Plot, Čez Pod. Kakorkoli ga že poimenuješ. Tako znan, pa vedno zanimiv. 

Na vrhu

Še z dvema sem delil najvišjo točko, užival v pogledih. Naključno srečanje, prijeten klepet. Priprave. In nato spust. Po kratkem razmisleku na levo, je bilo le manj zvoženo. Zavoji so si sledili, na uravnavi sem seveda ubral bližnjico. Preskočil na nekdanje smučišče, odvijugal mimo srednje postaje žičnice, ki je ni več. 

Pri sosedovih še spijo

Tokrat snega ni zmanjkalo, zadnji zavoj sem naredil tik pred avtomobilom. Počakal še starejšo generacijo, ki je prihajala za menoj. Počasi in previdno. Seveda nasmejana, kot je vedno, ko so okoli nje sneg, visoki vršaci, prijazne poti. Smo le takšna družina. V hribih kar najbolj doma. 

Srečna