Potem ko sem bil že čisto zagret za Bohinjski konec in se mi je po glavi vrtelo nesojeno smučišče na Kobli, mi je namig na eni od spletnih strani dal misliti. Ko so mi v Grapi še potrdili, da žičničarji razmišljajo o tem, da bi na Starem vrhu v kratkem zagnali naprave, je bila odločitev sprejeta.
A vse le ni šlo po načrtih. Članice družine so odpadale kot jesensko listje, tako, da sem se na koncu proti jasnini odpravil kar sam. Smuči so drsele po progi, utopil sem se v neke zmedene misli. Med hojo so se menjavali sonce in povsem lokalni snežni viharji (beri bruhajoči topovi).
Nabruhana vodnata podlaga se je občasno nesramno zagrizla v najboljše turnosmučarske prijatelje homusa turnusa. Gneče ni bilo pretirane, večino časa sem hodil sam. Nad zgornjo postajo sedežnice je bila prava zimska pravljica, povrh pa so se tudi jutranji oblaki zbudili in odjadrali po svetu.
Nad menoj je bila sinja modrina, sonce me je narisalo na sveži sneg. Proga je bila poteptana skoraj do vrha. Zato sem se po kratkem postanku na menda najvišji točki in preskoku v pršič, v zložnih zavojih spustil proti raufnku. Pa sem na sredi zavil proti nekdanjemu smučišču, saj mi zvožena strmina ni pretirano dišala.
Bolj nekdanja proga, ki se počasi zarašča. Tam sem v stilu Koširja (včasih smučam hit, včasih pa počas) uvijal med sveže zraslimi količki do uživaških pršičastih flank. Seveda sem za seboj puščal značilno sled čistega užitka turnega smučarja. Prav veselje jo je bilo pogledati.
Znova sem prišel na sonce, pršiča počasi ni bilo več. Pa vendarle se je tudi nižje sprva dalo ujeti kakšen lep zavoj, nato pa te je ob topovih nabruhana voda zabremzala in tako hitro postavila na trdna tla. Srečanja so bila sedaj bolj pogosta. Zaključek je bil jasen. Čisto solidna smučarija, predvsem pa že v nedeljskem dopoldnevu primerno zmigana turnosmučarska rit.
 |
| Jutranji oblaki |
 |
| Prava zima |
 |
| Sonce me je narisalo |
 |
| Na vrhu |
 |
| Včasih smučam hit, včasih pa počas |
 |
| Znova na soncu |
Ni komentarjev:
Objavite komentar