Četrtič

Danes zgodaj zjutraj sem med vzponom, potem ko sva med potjo z Romanom prečrtala Hajneževo sedlo in na razcepu še Šentanski plaz, ravno razmišljal, da sem bil letos že trikrat na Trianglu ter bi se lahko pohvalil, da sem bil danes na Zgornjem Plotu. Na pa imam. 

Praznično

Znani turni smučar je ravno pred kratkim objavil, da bo sedaj ta vrh ob zmedi z imeni imenoval kar tako, kot se ga je očitno ime res prijelo. Torej se nimam kaj izmišljevati, bil sem (znova) na Trianglu in pika. Vzpon še v temi, zvezde v luknji med oblaki so kmalu izginile, zastor se je zastrl. 

Pod vrhom

Višje je začelo prav neprijetno pihati, sem in tja je prineslo pršič, da nisi prav vedel ali s prvega pobočja v bližini ali nekje z neba. Šla sva po servisni poti, kjer je teptalec preril plazovino, mimo speče koče, ki je z nekaj lučkami pred vhodom delovala vsaj malo praznično. 

Starec

Ločila sva se, sam sem jo ubiral po strmem pobočju, na vrhu sva bila znova skupaj, sama. Kaj veliko ni bilo gledati, saj je megla vse, kar je pogleda vrednega, zakrila. Tako sva le pripravila opremo in se spustila navzdol. Smuka na vrhu bolj rodeo kot kaj drugega, predvsem, ker je bilo v mešanici jutranje svetlobe in megle vse belo. 

Jasnina?

Od bližnjice nad kočo pa čisto presenečenje. Najprej lepi zavoji po napihancu, nižje doli, po nekdanjem smučišču, pa res uživaško zavijanje, vse do končnega zavoja prav pri avtomobilu. Seveda pa je bilo v spodnjem delu nekaj previdnosti potrebno zaradi na srečo dokaj redko posutega minskega polja. 

Uživač

Me je pa že med smuko presenetil Šentanc, dobro sem ga videl šele sedaj ob vračanju, ko se je že zdanilo. Še sreča, da nisva zavila nanj, v enem tednu se mu je podoba čisto spremenila. Kot bi se iz mladeniča spremenil v neprepoznavnega razbrazdanega in kosmatega starca. 

Minsko polje

Kakorkoli. Za današnji dan, na poti k sosedom na čisto nesmuške zadeve je bila tale smuka, kratka, a sladka, prava terna.

Pet v vrsto

Pet v vrsto. Igrica, v kateri se lahko spopadeš na listu papirja. Ali pa vse skupaj zastaviš dosti bolj velikopotezno. In igralno polje narišeš na nekaj kilometrih razgibanih vršičkov nad Soriško planino. Prav takšno igro sem sklenil odigrati danes, na lep sončen dan. In to seveda kar v živo, ne tako, kot je danes moderno, virtualno. 

Sončen dan

Med tem, ko so se dekleta predala udobju drdranja žičniških naprav, sem sam stopil mimo, navzgor, tja pod Slatnik. Znana smer, prvi pozdrav, kmalu je bil hrup in vrisk daleč za menoj. Mimo ostankov kasarne sem se prevalil na drugo stran, stopal proti Možicu. Prvi križec. Na vrhu prijeten klepet z dvema, ki sta prišla za menoj, nato pa spust navzdol, po pršičastem celcu skozi gozd. 

Pogled z Možica

Spet mi je šla po glavi tista znana včasih smučam hit, včasih pa počas. Na travnikih pod Šavnikom sem si nadel pse in se skozi gozd in sončno pobočje vzpel na vrh. Drugi križec. Trije krpljarji, ki so prišli za menoj, so pred sapico, ki je vlekla čez vrh, kmalu pobegnili nazaj v gozd. 

Bohinjsko jezero je danes nekam puhasto

Sam sem raje užival v razgledu, nato pa ob grebenu zapeljal navzdol. Takoj ko je bilo možno sem preskočil na tisti del strmega pobočja, ki je bilo še nedotaknjeno. Sneg je vpijal sončno toploto, zavoji so si sledili eden za drugim, čisti smučarski užitek. Skozi gozd, še nekaj lepih zavojev pod njim, nato pa znova v breg, do sedla pod Slatnikom. 

Spust s Šavnika

Kateri kucelj si zasluži nositi to ime se nisem spraševal, o tem naj se kregajo kartografi. Vzpel sem se najprej na prvega, nato po nekaj zanimivih zavojih in skoraj zdrsu v kotanjo še na drugega. Tretji križec. Nanj so kar prihajali, s strani, v katero sem malo kasneje odpeljal. 

Slatnik

Omemba moje poti je vodjo skupine tako navdušila, da je ostalim namignil … glejte, to je pravi turni smučar. Trdo, spihano pobočje, sedlo pod Lajnarjem, nanj pa kar peš. Saj se mi psov ni dalo več lepiti na smuči. Četrti križec. Spust pod Dravh, bolj ali manj po progi, saj drugje ni šlo. 

Dravh

In nato nanj. Trdo, a s srenači brez težav. Peti križec. Uspelo mi je. Vseh pet je bilo v vrsti. Zmaga? Kje pa, saj zgodbe ni bilo konec. Čakal me je še spust. Lovil sem krpe nezvoženega pršiča, nižje doli skozi gozd prečkal na sankaško progo in se spustil do našega doma. Toda šele potem, ko sem za zaključek naredil še nekaj lepih zavojev v puhcu. Juhej.

Avtoportret velikana

Spet na Mrežce

Mrežce so fajn. Kdo bi to lahko zanikal. Zato sva s prijateljem rekla, da greva pogledat, ali je od zadnjega sneženja ostalo kaj nedotaknjenega snega. In zgodaj zjutraj bo treba vstati, to sva že vedela. Saj ni lepšega, kot če s prvo svetlobo prideš na vrh in se ti kot v gledališču, ko se dvigne zavesa, razkrijejo doline, strmali, parobki in seveda tudi vse tiste lepe, visoke točke nad njimi. 

Nočna hoja

Pri spomeniku sva bila prva, lučki sta osvetljevali pot po poseki. Kar hitro sva začela, presenečen sem bil, da sva že nad cesto, na razpotju. Šla sva po sledeh predhodnikov, čez veliko poseko do uravnave in povsem prerito pobočje pod Lipanco. Ko sem na robu pri koči, ki je kot Trnuljčica čakala na obiskovalce, počakal in pozdravil z dobrodošel, prijatelj kar ni mogel verjeti, da sva že tako visoko. 

Sami znanci

Toda prava pobočja so bila v resnici šele pred nama. Najprej skozi redek gozd do uravnave, nato čez strmino nad njo. Zaupala sva sledi, ta se je cepila, naenkrat jo je zmanjkalo. Pa nič zato, saj sem vedel, kje sva. Rezal sem svojo pot, ubiral valovita pobočja navzgor in prišla sva seveda prav. 

Mi2

Čez vršna pobočja, mimo velike vrtače sva se prevalila na vrh. Ki je bil prav tam kot vedno, kot bi čakal na naju. Obračal sem se in fotografiral, tudi midva sva pristala na eni izmed datotek. Seveda nasmejana, na takšen dan se to kar nekako spodobi. Nato pa že naredila prve zavoje navzdol po dokaj razritem pobočju. 

Lipanca

Pod vrtačo sva zavila levo, vedela sva, da je tam, kjer sva se vzpenjala še nedotaknjen pršič. Zavoji po njem so si sledili, puščala sva svoj podpis v deviškem snegu. Strmina je bila seveda zvožena, na pobočjih nad Lipanco pa sva spet ujela lep podpis. Ko sva na koncu uravnave zavila proti poseki, je prišlo prvo srečanje. 

Podpis

Skupina jo je mahala v smeri Brda. Še nekaj pršiča, nato pa kot običajno iskanje najboljše linije ob izogibanju skalnim presenečenjem proti parkirišču. Čakala naju je dolina, delovne obveznosti, vsakdan. Toda današnjega sva že zjutraj tako dobro začinila, da je bilo jasno, da bo več kot užiten.

Pršičenje

Triangel ... tretjič

Vedel sem, da je od deviškega pršiča ostalo bore malo. Toda kaj, ko je prijatelj, ki je komaj zakorakal v svet turnega smučanja, želel na smuko, čas pa je bil omejen. Ko je tako, da loviš dan pred službenimi obveznostmi, ni druge rešitve kot dokaj zgodnji odhod od doma in cilj, ki je skorajda na dosegu roke. 

Jutranji pogled na belo Vrtačo

Triangel je vsekakor takšen. In čeprav sem letos na tem vršičku nad Zelenico stal že dvakrat, je bil povsem logična izbira. Bila je še tema, ko smo stopili na pot, pridružil se nama je še njegov sin. Stopali smo proti prvi koči, odločil sem se, da ob zapisani nevarnosti za plazove ne gremo po servisni poti. 

Zardevanje

Zato smo šli kar po nekdanjem smučišču, vedno bolj strmo je postajalo. Sam nisem imel težav, šel sem naravnost navzgor. Prijateljema ni šlo tako dobro. Zato sta kmalu začela zavijati malo sem in malo tja, ostala nekoliko zadaj. Koča je samevala, iz dimnika se ni nič kadilo. 

 Begunjščica

Vršno pobočje je bilo takšno, kot sem pričakoval. Zvoženo, shojeno presmučano, podolgem in počez. Vendar pa je bila hoja po začrtani poti prav prijetna, kot bi mignil sem stal na najvišji točki in ob pripravi opreme pogledoval navzdol, kdaj bomo znova skupaj. Bila sta kmalu za menoj, prvič tu gori. 

Prebujanje

Jutro se je prebudilo, tam za gorami, razbrazdanim strmim razom, je posijalo sonce. Osvetlilo vrhove gora naokoli, osvetlilo je nas. Še hiter pogled vse naokoli, nato pa začetek spusta, po levi strani, kjer se je še dalo ujeti zavoj ali dva v pršiču. In nato malo nad kočo nepričakovano srečanje. 

Pogled na vrh

Bilo bi prav prijetno, če bi bila le prilika drugačna. Zavoji navzdol, odmik od poteptane proge je hitro razkril kakšno mino pod vseeno dokaj uborno snežno odejo. In nova srečanja, tudi med tednom pobočja nad Zelenico ne bodo samevala. Še hiter pogled na prevoženo pot, nato pa že slovo od zasneženih pobočij, mudilo se je, obveznosti so klicale. Toda smejalo se nam je, saj smo vedeli, da smo ujeli najlepši del dneva.

Prvi zavoji navzdol

Nočni vrh

Sobota je bila delovna, nedelja pa je dan, ki si ga moraš vzeti zase. Dopoldanski nesmuški užitki na Dolenjskem, kjer je poprh sicer pregrešno lep, za kakšno smuko pa ga je daleč premalo, so mi zgolj budili željo, da bi naredil vsaj kakšen zavoj. Kam se bo usmeril nos štirikolesnega veterana, je odločil Roman, sam se nisem upiral, saj me je še vedno grizlo, če je bila moja napoved izpred tedna dni o zgrešeni politiki žičničarjev pravilna. 

Sneg je!

Ko sva stopila na rob smučišča, se nama je odvalil manjši plaz s srca. Snega je bilo videti dovolj. Topovi so bruhali in skušali očitno nadoknaditi tisto, kar je odjuga pobrala. Vzpon do zgornje postaje sedežnice je tako minil v sopihajočem izogibanju ledenemu pršcu, višje gori pa precej bolj uživaškemu stopanju pod nebesnim svodom vse do vrha. 

Top

Ali je to prvi kucelj ali drugi, kjer je vpisna knjiga, bi zanesljivo vedel povedati kakšen poznavalec. Naju to akademsko vprašanje ni zanimalo. Naredila sva fotografijo, se tako shranila za prihodnje oglede, mogoče celo rodove. Nato pa nekaj metrov pod vrhom stopila na smuči, prečila na pobočja nad smučiščem in se tam prepustila uživaškemu zavijanju. 

Čudni pršec

Nekaj centimetrov svežega pršiča na dobri podlagi je bila prava garancija za to. A le do vrha žičnice. Kajti nižje doli sta bili dve možnosti. Bodisi rodeo ob topovih čez mešano podlago ali pa umik v varno razdaljo, kjer je sneg konkretno pobralo. Smuči so nesle desno, nekaj časa je šlo dobro, nato pa se je že lahko slišalo tisto srce parajoče drgnjenje kamenja ob bistveno bolj mehko podlago na smučeh. 

Na vrhu

Hitro sva se rešila na zametene poljane, spodaj nad cesto še enkrat podrgnila vse trde mine, ki jih sneg še niti približno ni povsem zasul. Nato pa se potolažila ob zavojih do konca. Zaključek je bil seveda takšen, kot se spodobi. Domače varjeno kraft pivo. Na zdravje!

Domače je, domače ...

Sončni Stari vrh

Potem ko sem bil že čisto zagret za Bohinjski konec in se mi je po glavi vrtelo nesojeno smučišče na Kobli, mi je namig na eni od spletnih strani dal misliti. Ko so mi v Grapi še potrdili, da žičničarji razmišljajo o tem, da bi na Starem vrhu v kratkem zagnali naprave, je bila odločitev sprejeta. 

Jutranji oblaki

A vse le ni šlo po načrtih. Članice družine so odpadale kot jesensko listje, tako, da sem se na koncu proti jasnini odpravil kar sam. Smuči so drsele po progi, utopil sem se v neke zmedene misli. Med hojo so se menjavali sonce in povsem lokalni snežni viharji (beri bruhajoči topovi). 

Prava zima

Nabruhana vodnata podlaga se je občasno nesramno zagrizla v najboljše turnosmučarske prijatelje homusa turnusa. Gneče ni bilo pretirane, večino časa sem hodil sam. Nad zgornjo postajo sedežnice je bila prava zimska pravljica, povrh pa so se tudi jutranji oblaki zbudili in odjadrali po svetu. 

Sonce me je narisalo

Nad menoj je bila sinja modrina, sonce me je narisalo na sveži sneg. Proga je bila poteptana skoraj do vrha. Zato sem se po kratkem postanku na menda najvišji točki in preskoku v pršič, v zložnih zavojih spustil proti raufnku. Pa sem na sredi zavil proti nekdanjemu smučišču, saj mi zvožena strmina ni pretirano dišala. 

Na vrhu

Bolj nekdanja proga, ki se počasi zarašča. Tam sem v stilu Koširja (včasih smučam hit, včasih pa počas) uvijal med sveže zraslimi količki do uživaških pršičastih flank. Seveda sem za seboj puščal značilno sled čistega užitka turnega smučarja. Prav veselje jo je bilo pogledati. 

Včasih smučam hit, včasih pa počas

Znova sem prišel na sonce, pršiča počasi ni bilo več. Pa vendarle se je tudi nižje sprva dalo ujeti kakšen lep zavoj, nato pa te je ob topovih nabruhana voda zabremzala in tako hitro postavila na trdna tla. Srečanja so bila sedaj bolj pogosta. Zaključek je bil jasen. Čisto solidna smučarija, predvsem pa že v nedeljskem dopoldnevu primerno zmigana turnosmučarska rit.

Znova na soncu

Triangel drugič

Zgodaj zjutraj se v hribih dela dan. Ko doline še spijo, se nad najvišjimi vrhovi priplazi prva sled svetlobe. Sonce, ki se komaj kobaca izpod odeje ali kovtra, kot rečemo po domače, s svojim zehanjem oblake obarva rdečkasto. Če si takrat nekje tam zgoraj, na zasneženih pobočjih večjega ali manjšega kuclja, ves zadihan po napornem vzponu, moraš globoko vdihniti ostri zrak. 

Luna se počasi poslavlja

Kajti le tako lahko res začutiš dan, globeli okoli, skalne špice, življenje znotraj samega sebe. Obvezen obred. Vsekakor preden se spustiš navzdol in svetlobo poneseš tudi tja, kjer se še niso zbudili. Tudi tokrat je bilo tako. Noč je še bila, ko sva stopila navzgor, svečavo je dajala skorajda polna luna. 

Zardevanje

Jaz s smučmi, ona s sankami. Noč je počasi umirala, rob dneva ni bil daleč. Že na servisni poti se je videlo vse naokoli, pogled je božal zgolj s cukrom poštupana drevesa. Na zadnjem pobočju nad Zelenico je še luna, tam ob Vrtači, ugasnila. Že je bila tukaj rdečica, vrhovi vse naokoli so sramežljivo zardevali. 

Sonce se je zbudilo

Pri koči je očitno še vse spalo. Ali pa je bila prazna. Kajti okna so ostala temna, iz dimnika se ni nič kadilo. V čudoviti kulisi rojevajočega dneva sem prisopihal na vršno točko. Vrh Ljubeljščice, Triangel, Zgornji Plot, Čez Pod. Kakorkoli ga že poimenuješ. Tako znan, pa vedno zanimiv. 

Na vrhu

Še z dvema sem delil najvišjo točko, užival v pogledih. Naključno srečanje, prijeten klepet. Priprave. In nato spust. Po kratkem razmisleku na levo, je bilo le manj zvoženo. Zavoji so si sledili, na uravnavi sem seveda ubral bližnjico. Preskočil na nekdanje smučišče, odvijugal mimo srednje postaje žičnice, ki je ni več. 

Pri sosedovih še spijo

Tokrat snega ni zmanjkalo, zadnji zavoj sem naredil tik pred avtomobilom. Počakal še starejšo generacijo, ki je prihajala za menoj. Počasi in previdno. Seveda nasmejana, kot je vedno, ko so okoli nje sneg, visoki vršaci, prijazne poti. Smo le takšna družina. V hribih kar najbolj doma. 

Srečna

Mrežce

Pa so tudi Mrežce prišle na vrsto. Kar verjeti nisem mogel, ko je dan prej, prav pred odločitvijo kako in kam, prišlo obvestilo o dobrih razmerah. Seveda sem ga raznesel naprej, do prijateljev. Odločitev potem ni bila več težka. Takšno je bilo morebiti zgolj vstajanje, še pred četrto uro zjutraj. 

Na vrhu

In začetek hoje, skorajda sredi noči. Da smo bile samotne duše na hoji proti Lipanci, je bilo jasno. Pa tudi v Blejski koči se je življenje šele prebujalo. Smo sklepali po luči, ki je presevala skozi okna. Sledili smo nekomu, ki je proti vrhu hodil dan poprej. Včasih smo se kar malo spogledali, ko se nam je zdelo, da zavijamo nekoliko čudno naokoli. 

Macesni

Pa je bil mogoče zgolj občutek. Videli tako ali tako nismo nič. Do tistega trenutka, ko smo prišli na megleni vrh. Takrat se je prižgal dan, zagledali smo obrise bogato obloženih smrečic naokoli, znanega smerokaza. Snega je bilo več kot dovolj, pripravili smo se na spust, opravili nam tako znani obred, nato pa previdno zavili po pobočju. 

Pod Lipanco

Pršičili smo, puščali za seboj dobro vidno sled. Macesni so se občasno otresli nekaj snega. Pobočje nad Lipanco, prišli smo pod meglo, koča je bila videti prav tako zaspana kot ob vzponu. Ravno smo se podpisali v deviško pobočje, ko je tam nad gozdovi, na obrobju Pokljuke, pod oblaki pokukalo sonce. 

Podpisi

Čudovit prizor, obložene smreke so svoje številne roke obnemoglo spustile ob deblu navzdol. Ujeli smo najbolj direktni graben, sam sem preskočil veliko skalo, ki se mi je postavila na pot. Še nekaj zavojev po veliki poseki, nato pa navzdol, v smeri spomenika. 

Jutro

Nič ni škrtalo, pravi užitek je bilo iskati neko svojo linijo. Na parkirišče smo prišli ravno, ko so tja pripeljali tisti, ki bodo prvi pogledali naše podpise. Zgolj nasmehnili smo se. In se počasi odpeljali dnevu naproti. Po takšnem začetku ne more biti drugega kot dober.

Bogato obloženo

Zvoh

Spet je bilo zgodnje jutro. Sam sem pripeljal do zaspanih travnikov smučišča, ki se letos še ni zbudilo. Nobeden ob žičničarjev ni stopil iz toplega zavetja, ko sem se začel vzpenjati. Svetlobe še ni bilo, svečavo mi je dajala zgolj lučka na moji glavi. Pa saj ni bilo kaj iskati, pobočja so mi dobro znana, hitel sem proti vrhu. 

Križ na vrhu

Ko se je že obetal dan, malo preden sem se potopil v meglo, ki je ovijala moj cilj, so mimo mene pripeljale snežne sani. Pomahal sem, nato pa zavil levo, naravnost navzgor. Tema se je umikala belini, videlo se je še manj kot prej. Stopil sem mimo praznih sedežev, ki so kot neki čudni zveriženi biseri viseli na svoji jekleni vrvici. 

Tiha dolina

In se ob zalogovniku vode za bruhajoče topove usmeril proti lesenemu križu, ki zadnja leta označuje najvišjo točko. Za menoj ni bilo nikogar. Izpod uborne snežne odeje so gledale posamezne skale, borovci. Pripravil sem se na spust, zavil navzdol, videlo se je komaj kaj. Belo spodaj, zgoraj, povsod. 

Movemberman

Šele na razpotju smučarskih prog so se prikazale smreke, še malo nižje se je videlo že skorajda vse. Prvo srečanje, prijazen pozdrav. Spust mimo Tihe doline in nasmeh ob lesenem možaku. Movemberman. Sem se nasmehnil sam pri sebi. Tako košati so bili njegovi brki, da o bradi ne govorimo. 

V škrlat odeti

Zadnje pobočje je bilo pravi užitek, zavoji so si sledili, eden za drugim. Takšni, za katere bi skorajda najraje videl, da jih ne bi bilo konca. Toda neskončnost je za nas zgolj čuden pojem, sami smo vedno omejeni, v vsem vidimo začetek in konec. Tako je tudi tu prišel zadnji zavoj. 

Puhasti oblački

Zgolj še pogled na današnjo pot, kolikor sem jo videl pod meglenim pokrovom. In začarane špice naših najvišjih očakov, danes odetih v jutranje škrlatno ogrinjalo. Nato pa navzdol, v vsakdan. Mimo Jezerc, kjer je sonce barvalo puhaste oblačke in pobočij pred Stiško vasjo, od koder je bil Storžič prav takšen, kot v resnici je. Čudovit.

Jutranji Storžič