Bila sva sama. Tokrat so dekleta dala jasno vedeti, da je obisk kina in polet s superjunaki nedvomno bolj zanimiv kot pohajanje z nama nekje nad Ljubljansko kotlino. Tako nama ni preostalo drugega, kot da ju zaupava v varstvo ljudi s posebnimi močmi, ki uspejo iz digitalnega zapisa izvleči zgodbo, zapisano v daljni deželi, pravljico za nas običajne smrtnike, ki si vedno želimo nekaj več.
In si ob tem, ko nekdo na platnu iztegne roko in poleti v zrak mislimo tisti znani rek iz veliko bolj realne komedije, našemu melosu toliko bližje. I tata bi sine. Midva si nisva nič mislila, da bi, midva sva kar šla. Ustavila najinega konjička streljaj od roba barja, na župnišču prebrala pomembno letnico, nato pa prav po napotkih stopila na pot.
Tistega hriba, ki ima ime, ki je danes tako drugače mišljeno od nekdaj. Ko je bil tisti z nekaj več kilogrami tapravi dec. Danes pa je zgolj primerni kandidat za ravno v tistem trenutku moderno shujševalno kuro. Debeli hrib. Do njega sva sprva kolovratila po povabilu prijateljev od točke do točke nekoliko po svoje.
Toliko, da sva videla kakšno razdejanje je naredila silna roka narave pred časom. Drevesa so nekje ležala naravnost in počez. Kar strah te je, ko vidiš posledice silne moči. Narava je verjetno edini resnični superjunak, pa naj se človek še tako napihuje. Po zabavnem srečanju s prav posebnim kamnom sva prišla do dobro uhojene poti in po njej na vrh.
Tam naju je pričakala zanimiva žaba, takšna, na steroidih. Ogromna. In zraven nje prav takšna veverica, znana iz filma o časih daleč pred nami. Razgleda ni bilo, zato sva si prebrala le še pesmico domače duše, ki je morala svoje občudovanje hriba nad vasjo deliti z drugimi.
Potem pa jo mahnila še do drugega hriba, po Brezovici nižje doli poimenovanega. Pa ga nisva prav našla. In se zato nič vznemirjala. Klic v dolino je namreč podal povabilo na kratek obisk k prijateljem, nadvse prijeten klepet in nato hitenje. K najinima superjunakinjama. Ki sta medtem zanesljivo že rešili svet.
Smer |
Pot |
Kam pa kam? |
Firbec |
Srečanje na Debelem hribu |
Sveti Anton puščavnik |
Ni komentarjev:
Objavite komentar